Centralna

Centralna. Smo ji rekli vedno. Osrednja se sedaj reče lepše. Je bila moj cilj. Po tem, ko sem avtodom parkiral na Ljubelju, sem se sam odpravil navzgor. Gneče na dokaj lepo sobotno popoldne ni bilo, kar mi je seveda povsem ustrezalo. Kot je zagotovil možakar, ki je s trojico mladincev prismučal navzdol, so pobočja proti Zelenici pravi beton. 

Pobočje pod Begunjščico

In res je bilo prav tako. Zato sem še pred zavojem proti Begunjščici naredil postanek, toliko, da sem nadel srenače, saj sem vedel, da mi bodo prišli še prav. Presenečeno sem zagledal, da je nekdo pred menoj zavil na sicer prazno pobočje. Da gre do pod žleba, naprej pa bo brez opreme še videl, je zatrdil, ko sem ga prehitel. 

Nad Zelenico

Srenači Fritschi, meni tako dobro znani iz preteklosti, so mu delali nekaj težav. Špura je bila sicer dokaj dobra, pa vendarle trda. Vzpel sem se visoko, nekaj deset metrov pod skalo pa sem imel štrikanja zadosti, smuči so pristale na nahrbtniku. Ko me je možakar ujel, sem mu ponudil cepin, če bo šel naprej, pa je le zamahnil z roko, da bo naredil nekaj korakov, potem bo pa videl. 

Pod grapo

Sam sem mu tako le še pokimal ter se začel vzpenjati. Stopinje so bile lepo narejene čez celo grapo, vse do roba pod vrhom. Videl sem, da je sneg trd, toda grifig, odličen za smuko. Tako odločitev, kje navzdol, res ni bila težka. Na vrhu sem se razgledal, naredil nekaj fotografij. Na južni strani so se preganjali oblaki, kar pa ni nič motilo. 

Nebeška lestev

Ko sem zapeljal pod rob in naredil dva, tri zavoje, sem videl, da so vztrajnost in dobre stopinje pripeljale tudi znanca izpod grape pod vrh. Ponudil sem, da ga počakam, pa je rekel, da ni treba, naj kar grem in tako sem odpeljal navzdol. Smučalo se je zelo dobro, le na mesta, kjer je bilo pobočje razrito od vzpenjajoči, je bilo treba paziti. 

Pogled na oblake z vrha

Brez težav sem privijugal do ožine, nadaljeval do najožjega mesta, kjer je bilo treba kakšne tri metre abručati, potem pa so si sledili zavoji naprej navzdol. Srečal sem še Avstrijca, ki se je ravno začel vzpenjati in ob tem spraševal, če je do vrha še veliko. Sem mu odgovoril nekaj v slogu Ata Smrka. Pa naj si misli, kar si hoče. 

Pogled navzdol

Pobral sem še cepin, ki ga je nekdo izgubil, potem pa po kot beton trdem pobočju iskal najbolj gladke prehode do plazu in nadaljevanja do parkirišče, kjer je bil sneg že nekaj boljši. Za zavoje brez pretiranega ropotanja. Ja, pa naj bo centralna ali osrednja, če so le razmere, je res kar fajn. Se mi je kar malo smejalo. 

In nazaj navzgor