Cokla

Ker je Borut imel čas šele ob štirih, kaj veliko možnosti ni bilo. Spet sva zapeljala do Ljubelja, spet nadela smuči, stopila po bivšem smučišču navzgor, spet pogledovala proti ostenju Begunjščice, na koncu ob megli, vetru, pozni uri, odločila za logično izbiro. Za vršiček, ki je tako oblegan, pa le redko zmore brez vsaj kančka sramu priznati, da je bil gor. 

Megle

Saj poznamo tisti Ivanov vzklik, ki se je zarezal v duše srednješolcev številnih generacij in nas Slovence obtežil s krivdo, neizbrisnim pečatom sramu zatajitve. Pa kljub temu ob vprašanju, kje smo bili, pozabimo na vso zadovoljstvo, lepe trenutke, številne zavoje in zamomljamo z rdečico na licih nekaj, kar nihče razen nas ne razume prav dobro. 

Borut

Ker tja gor gre pa res že vsakdo, povrh hrib nima spredaj niti dvojke, z njega ne vodi neka strma grapa, izpostavljena prečka, neskončno pobočje. Pa vendarle ima, če se zvečer človek pogleda v ogledalo in si končno prizna … prav vse, kar imajo veliki. Dobrih 700 višincev vzpona in prav toliko praviloma uživaške smuke. 

Zelenica

Po širokem, prostranem pobočju, pod strmimi stenami, torej v pravem visokogorskem miljeju. No, da ne momljam z zardelimi lici, naj povem jasno in glasno. Šla sva torej na Triangel. Odločitev je bila dobra. Hoja z izjemo nemogoče cokle tudi. Da o smuki ne govorimo. Torej vse skupaj prav dober, da ne rečem odličen paket. 

Na prepišnem vrhu

In ob takšni družbi tako ali tako ne more biti nič narobe. Ja, cokle so pa bile. Tam nekje od začetka servisne poti, pa do Zelenice. Po postanku in čiščenju sem bil že po dveh, treh korakih na istem. Neverjetno. Do koče sem namesto običajnega kratkega spusta moral narediti nekaj korakov navzdol, čutil, kako je zavor pod nogami vedno manj in ravno pred ravnino je steklo gladko. 

Vedno manj ga je

Potem težav ni bilo več, do vrha sem hodil povsem v redu. Prav na najvišji točki naju je malo prepihalo, zato se nisva dosti obirala, spust je bil še mogoč brez stika s skalno podlago. Potem pa so si zavoji sledili vse do zadnjega, tik ob parkirišču. Še se da, brez težav. Pa ne več prav dolgo, če bo očitno že pomladna toplota s takšnim veseljem lizala sneg.

 No, pa gremo ...