Dan žena

Tomaž je samo zavijal z očmi. Ko sem ob dnevu žena vztrajal, da se edino spodobi, da ga poleg obvezne rožice najlepši na svetu počastiva še z vzponom na … tiča. Gre nekako skupaj, pa čeprav dame tega verjetno ne zastopijo najbolje. Kakorkoli. Menda je na Ljubelju deževalo, Stari vrh pod kritiko, jaz pa sem še vedno vztrajal. In uspel. 

Jasnina nad Markljevim rovtom

In se smejal. Ko so ob hoji po sankaški progi v Savskih jamah na naju posijali prvi sončni žarki, nad Markljevim rovtom pa je bila že kar konkretna jasnina. Prav lep dan se je naredil, sva se sedaj verjetno strinjala kar oba. Čeprav sva zadnjič brala o sledi skozi gozd, sva preverjeno mimo odcepa proti Belski planini zavila na široka pobočja pod najinim ciljem. 

Sonce

Par, ki nama je sledil, je odvil proti grebenu Korenščice, kar se nama ni zdela najboljša izbira. Toda že vesta, mogoče je bilo pa to presenečenje. Za ta dan, boljšo polovico. Kdo ve. Midva sva nadaljevala proti meji, odvila levo, hodilo se je dobro, razmočen sneg je dobro držal. Prišla sva na precej prepišen vrh, oblaki so se zgostili. 

Pobočja Ptičjega vrha

Tomaž se je ustopil na rob in komentiral, nekaj v smislu, da je sedaj tič na tiču. Sam sem se le smejal. Zapeljala sva navzdol, kmalu ugotovila, da je sneg povsem premočen, zavoji so bili dolgi in počasni, na skrite mine nisem naletel. Počasno je bilo tudi nadaljevanje skozi gozd, preko rovta sva se že morala porivati. In prav nič boljše ni bilo sprva po cesti pod njim. 

Pogled k sosedom

Šele od zavoja, nižje ob potoku je bilo naklonine toliko, da se je dalo večino časa peljati. O kakšnem zavijanju pa ni bilo niti za razmišljati. Po sankaški progi, še nekoliko poledeneli, je letelo kot le kaj, že sva zavila ob cesti na parkirišče. Tomaž je moral takoj povedati nekaj kritičnih besed o smuki, a ob tem priznal, da je bilo popoldne, v preseku nekako, vendarle več kot dobro izkoriščeno. Pa še dan žena je …

Tič ...