Levi izstop Šentanca

Borut je napovedal zgodnji prihod domov. In da bi šla nekam nad Ljubelj. Mi je bilo prav. Ker sneg hitro pobira bo tako znani in priljubljeni BTC kmalu užiten samo še za pešce. Pobočje nad parkiriščem ima poleg kopnega rebra vedno več kamnitih min, še nekaj dni in smučljiv bo zgolj še obvoz po plazu. 

Snega je vedno manj ...

Na prvi strmini nama je s Triangla nasproti pripeljal Tomaž, nekaj besed o tem, kako je smuka zanič. Potem sva midva že odvila na servisno pot, na mestu, kjer se združi z nekdanjim smučiščem, pa na Šentanski plaz ali Šentanca, kot mu običajno rečemo. Pobočje je bilo trdo kot le kaj, po nekaj deset metrih je bilo tudi mest z napihanim snegom konec. 

Veter

Med tem ko sva iz nahrbtnikov vlekla srenače, je fant pred nama obupal. Ja, zgolj s psi tu danes nisi imel kaj početi. Malo višje sta si dva nadela dereze, šla pogledat proti vhodu v Lenuhovo grapo. Midva sva štrikala navzgor, sprva sem še sledil špuri, se tam, kjer je bila vsa naluknjana in zgrbančena jezil, kjer je bila popeglana pa hodil čisto v redu. 

Tomaž

Potem pa jo je naenkrat zmanjkalo, odpihnil jo je veter. Ni mi preostalo drugega, kot da grem po svoje. Pa ni bilo slabo, sneg je bil sicer še vedno trd, toda srenec, ne beton. Ko sva se bližala razcepu je bilo vedno več mest z nekaj centimetri zbitega napihanca. Kot sva bila dogovorjena, sem zavil na levi izstop, s strmino je bilo obračanje malo bolj delikatno.

Šentanc

Borut je vztrajal vse do roba, sam pa sem nekaj metrov pod njim snel smuči in šel po udobnih stopinjah do sedla, uravnave. Ko sem iz brezvetrja stopil na prepih, bi me skoraj odpihnilo, smuči so bile kot jadro. Pobočje Begunjske Vrtače je bilo kopno, po snežnih jezikih bi morda lahko prismučal nižje, se nato vračal do sedla. 

Skorajda kopna pobočja Begunjske Vrtače

Na robu večera, ob močnem vetru, kjer je vse na naju zmrzovalo. Brez veze. Pripravila sva se, ob tem predvsem pazila, da nama kaj ne odnese. Ko se je veter malo umiril, je bilo vzdržno, potem pa je že prišel nov sunek. Pogled v sestopno grapo, zavoj proti levemu izstopu. Borut je šel desno od skale, ko sem še pospravljal fotoaparat kazal, da je v redu. 

Na robu večera

In res je bilo. Trdo toda grifig, popeglano, čisto nič zrito in shojeno kot na levem delu. Tudi nižje smuka ni bila tako slaba, treba je bilo le iskati dele, kjer podlaga ni bila preveč zgrbančena. Zavoji so si sledili, v spodnjem delu je bil Šentanc trd, smuka ropotajoča. Komaj sva še našla dele, kjer je bil sneg grifig, smuka solidna. 

Pogled proti Suhemu ruševju

Na plazu je bilo za udobno zavijanje nujno iskati mesta z napihancem. Če si takšno mesto našel, je bil zavoj prav super. Če ga ni bilo ali si ga zgrešil, si po zavoju na ledeni podlagi pretreseno gledal, kako naprej. Tudi pod kočo Vrtača je bilo nekje boljše, drugje slabše, vse do previdnih zadnjih zavojev med kamnitimi minami. 

Levi izstop Šentanca

Do avtomobila je bilo že nekaj korakov več kot v ponedeljek. Vsak dan jih bo treba narediti več. A bilo je v redu, sva nazdravila ob avtu, odprla čokolatine in se z njimi v roki na poti domov ustavila še pri Tomažu. Sneg pobira, prihaja pomlad, regrat, zvončki in te stvari. Da o ljubezni ne govorimo. Smuči bodo kmalu pristale v kotu, čakale na naslednjo zimo.

Borut