Svačica

Že kar lep čas je, kar sva šla z Rokom zadnjič kam skupaj smučat. Zato sem bil še toliko bolj navdušen, ko smo se z njegovim sodelavcem Klemnom dobili pred trgovino na Kokrici, odpeljali proti Tržiču, čez Ljubelj in v dolino Bodental do kmeta Podnarja. Naš cilj naj bi bila Kosmatica, toda ko sta prijatelja s parkirišča zagledala sedlo Vrtača pod Svačico, ju je široka belina povsem prevzela. 

Klemen nad Märchenwiese

Gremo tja, sta namignila. Tudi prav. Preko pravljičnega travnika smo šibali do bob steze skozi ruševje, stopili na široka pobočja pod Vrtačo. Možakar, ki smo ga prehiteli malo višje, je nergal čez pse, spraševal, če imamo mi tudi težave. Čeprav smo odkimali, sva nekaj višje z Rokom zaradi trde podlage vseeno nadela srenače. 

Pobočja pod sedlom

Klemen jih ni imel, kot raketa je zašibal naprej, moč in hitrost sta bila zadosti, da je nadaljeval vse do sedla, malo po špuri, malo po svoje. Ko sva bila z Rokom pod grapo, ki se izpod vrha Svačice izteče na strma pobočja pod sedlom, je nekaj zašumelo. Začudeno sem pogledal navzgor. Se plazi? Saj to ob takšnem snegu vendar ni mogoče … 

Rok med vzponom

Takrat sem pod seboj zaslišal glasno govorjenje o kamenju, pogledal in videl smučo, ki drsi navzdol. Je tvoja, sem vprašal Roka? Ne, ni. Ok. Torej je morala prileteti po grapi. Šel sem naprej, še nekaj zavojev, Klemenovo mahanje s sedla, kmalu sem bil pri njem. Rok je ostal precej zadaj, nisem vedel zakaj. 

Klemen maha na sedlu

Nadaljeval sem po pobočju proti grebenu pod Svačico, tam snel smuči, počakal na prijatelja. Kamen mu je pod grapo z nog zbil smučko, ne da bi on to sploh opazil. Neverjetno. Ker je moral ponjo, je tudi nekoliko zaostal. Vzel sem palice, šel po ozkem grebenčku do križa na vrhu. Prijatelja sta prišla za menoj, razgledi so bili super, dan je bil sončen in brez oblačka. 

Pogled z grebena Svačice

Malo sem pokazal, povedal, kaj vse se vidi. Vrnili smo se do smuči, sneg na pobočju pod vrhom je bil mehak, zavoji so bili super, prehod skozi ruševje dokaj ozek, pa nič zato. S Klemnom sva čakala Roka, ki se je zavoj pod vrhom prekotalil, smuča je odletela navzdol, lovilci niso nič pomagali, odpeljala se je skozi ruševje in že je ni bilo več videti. 

Svačica ali Belščica

Eden od vzpenjajočih je šel pogledati za njo, zmajal z glavo. Rok se je z drugo smučo v roki začel spuščati, sam pa sem se spustil pod sedlo in smučo zagledal zapičeno v sneg na pobočju med ruševjem. Klemen, ki je bil nekaj višje, je prečil do nje, jo odnesel Roku. Sedaj težav ni bilo več, vsi trije smo odvijugali po strmini. 

Pogled v smeri Stola

Prečili smo proti manjšim balvanom, kjer nas je čakal začetek bob steze. Po njej smo pripeljali do travnikov nad Podnarjem, sledili ostankom tekaške steze vse do kmetije in parkirišča. Sam sem bil navdušen. Nad prvim spustom izpod vrha Svačice, odlično smuko, prav takšno družbo, lepim vremenom. Res, prav super je bilo.

Smuka