Zahodna grapa

Zahodna grapa je bila že kar nekaj časa moja želja. Vsaj od takrat, ko sem jo gledal z vrha Begunjske Vrtače in se mi je zdela prav super. Zato sem bil čisto za, ko jo je Tomaž omenil kot eno izmed možnosti, ki bi lepo zaokrožila ponedeljkovo popoldne. S tem bi bila tudi dopolnjena trilogija grap v Begunjščici, ki je v območju trojke in torej meni brez težav smučljiva. 

Pogled

Po Šentancu je bila speljana lepa špura, eden je po njej hodil malo pred nama, drugi nekoliko zadaj. Seveda le do vstopa v grapo, kjer sva ostala sama, Tomaž je potegnil naprej, sam sem hodil za njim. Tudi brez srenačev je na smučeh kar šlo, mestoma je bil sneg nekoliko trši, sicer pa se je lepo hodilo vse do skale v vpadnici vrha. 

Pogled s Šentanca proti Begunjski Vrtači

Tam sva si nadela dereze, smuči so romale na nahrbtnik. Kje naprej, sem spraševal. Tu sem bil prvič, zato mi ni bilo jasno. Na začuden pogled Tomaža sem pokimal, da naj zavije tja, kjer je najlažje. Seveda sem za priprave potreboval nekaj več, počasi sem stopal proti vršnemu grebenu, zavil za Tomažem levo.  

Po grapi navzgor

Po preverjanju na zemljevidu sem potrdil, da je ta vršiček en meter nižji kot sosednji, pravi vrh Begunjske Vrtače. Tako sva seveda morala, tradicija, ni kaj, še na zahodni vrh, od koder sem nekaj kasneje tudi odsmučal. Tomaž se je v grapo spustil desno, če sem ga prav razumel je tam nekaj širše, pa precej bolj strmo. 

Pri skali v vpadnici vrha sva zavila levo

Sam sem se spustil z roba v žleb, po katerem sva se tudi vzpela. Po nekaj metrih abručanja, kjer ob ozki konkavni snežni progi, na eni strani zamejeni s skalo in drugi strmim pobočjem nisem videl druge možnosti, sem končno lahko naredil prvi zavoj. In se s špicami smuči zabil v steno. Ja, res ni bilo neke prave širine. 

Proti vrhu

Toda potem je šlo v redu, Tomaž me je že čakal, sedaj so si zavoji sledili brez težav navzdol, sneg ni bil ravno popoln, pa tudi slab ne. Se je dalo čisto v redu zavijati. V zadnjem delu grape sva se umaknila pred shojenim pobočjem desno in uživala v pravem putrčku. Šentanc je bil malo mešan, mestoma trd in zrit, mestoma se je dalo narediti še nekaj lepih zavojev v ravno prav odpuščeni zgornji plasti beline. 

Zahodni vrh Begunjske Vrtače in pobočja Velikega vrha v ozadju

Po plazu pa je šlo seveda hitro, norela sva vse do zadnjih metrov pred parkiriščem, kjer se že pozna, da je snega vedno manj. Tako že znaš naleteti na kakšno kamnito mino. Vse skupaj pa je bilo vendarle … odlično. Trilogija je bila s tem spustom zaključena. Le upam lahko, da bodo posameznim delom sledile še številne ponovitve …

Smuka v Zahodni grapi