Dan je bil takšen, da bi ga človek najraje pozabil. Ko imaš občutek, da je vse narobe, da te nihče ne razume, da nimaš nikogar. Sam na celem svetu. In ko je vse kazalo, da bo tudi popoldne izzvenelo v prazno, sem se le premaknil do Tacna, v bližini policijske šole parkiral, odšel proti plezališču Turnc, začetku Pogačnikove poti.
 |
| Grmada |
Pot se imenuje po ljubljanskem primariju dr. Josipu Pogačniku, ki je iz lastnega žepa poravnal izdatke za porabljen železni material ter s tem pokazal, kako zna kot zdravnik ceniti zdravstveni pomen planinske telovadbe. Vsaj tako je zapisal Josip Novak v svoji knjigi Šmarna gora davnega leta 1928. Torej pred skoraj sto leti.  |
| Prva lestev |
Danes je bilo v Turncu kar živahno, toda pot je bila prazna. Skozi preduh sem bil hitro, nadaljevanje čez prvo strmo stopnjo, prečka, druga stopnja, ki me vedno kar malo preseneti, saj imaš občutek, da celo malo visi nazaj. Na koncu jeklenic sta mi nasproti prišla dva fanta. Ko sem ju že hotel pobarati, če vesta, kje se spuščata, je za njima prišel vojak. Če so skupaj, že ve, kam ju pelje …  |
| Pogled nazaj na drugo lestev |
Hitro sem bil na Westrovi stezi, vzpenjal sem se proti Grmadi. Večerni pohod je bil prav super, poti so bile veliko bolj samotne, časa za lovljenje nekih samosvojih misli več kot dovolj. Pogled proti Savi, ravnicam okoli nje, Tacnu, Brodu, Ljubljani. Nadaljevanje proti sedlu, malo pod njim zavoj na bližnjico preko travnika, mimo svete Sobote na Šmarno goro.  |
| Šmarna gora |
Stopil sem okoli cerkve. Na zadnji strani ujel pogled na domače gore, potem pa že usmeril korak navzdol. Skrbelo me je, da bi me ujela tema. Vzpenjajočim, ki sem jih ob spustu srečeval, to očitno ni bilo mar. Navzdol sem šel po poti čez Spodnjo Kuhno, torej po poti »čez korenine«. Prečkal sem Pot svobode in nekaj nižje ujel stezo, ki se je kar strmo spuščala do nekdanje Kardeljeve vile. Sedaj sem do avtomobila imel le še nekaj korakov.
 |
| Cerkev Roženvenske matere božje |
Ni komentarjev:
Objavite komentar