Večerna Korenščica

Dan poprej je bil Triangel, zato je bilo razumljivo vprašanje, kam sedaj? Nasul sem nekaj predlogov, kar je Tomaža spravilo v smeh. Pa kaj, saj za popoldan tako ali tako ni ne vem kaj možnosti. Kar je tudi res. Belska planina naj bo, je odločil. Tako sva pristala na praznem parkirišču v Savskih jamah, kjer table »samo za sankače« ni več. 

Ob potoku

Sonce naju je spremljalo ob potoku, prav pomladno toplo je grelo. Tudi na Markljevem rovtu je bilo prijetno, modrino nad nama so zastirale le posamezne bele koprene. Cesta proti Belski planini se je vlekla kot vedno. Ko pomisliš nanjo se ti zdi, da jo je komaj kaj, potem pa kar hodiš in hodiš. Ni konca. 

Belska planina

Pod Korenščico je Tomaž opazil nekaj sledi zavojev. Sam sem zarošena očala pospravil v žep in tako nisem videl nič. Le lepo vabljivo belo pobočje. Ko sva prišla do planine, je bilo seveda razumljivo vprašanje ali je to pravi cilj ali stopiva še naprej. Tomaž je pokazal proti Korenščici. Do tja gor bova pa že še zmogla. Tudi prav. 

Megle

Pod nama so bile megle, iz Avstrije so se vlekli lenobno oblaki, obet poslabšanja? Sonce se je spuščalo proti zahodu, presevalo skozi oblake. Vrh Korenščice je bil obdan z ruševjem, odetim v belino. Veter in sneg sta tu ustvarila nenavadno forma vivo. Pripravila sva se za spust, odpeljala proti zahodu do široke, redko poraščene flanke. 

Presevanje

Zavoji v ojuženem snegu so bili dobri, večina pobočja je bila še nepopisanega, za nama je ostajala minljiva sled. Tomaž je šel precej levo, potem prečil povsem v desno, sam sem se držal bolj direktne linije. Šele v spodnjem delu sem zavil desno in skozi gozd prismučal do ceste, kjer me je Tomaž že čakal. 

Forma viva

Z nje sva se nižje spustila med drevje, vijugala do roba Pustega rovta, naprej do Markljevega. Prav dobro je bilo, ni kaj. Potem pa še po cesti, kjer so zavoji izven špure zavrli, da si moral paziti, da se ne prekucneš na nos. Kot bi mignil sva bila na parkirišču. Vsekakor sem bil zadovoljen. Tomaž pa …

Tomaž pa ...