Nad Selom

Dan je bil tak, za nikamor. Ali kot bi rekel prijatelj … da moraš biti malo poknjen, da greš nekam ven. Pa vendarle je popoldan, ko se je nad domačo hišo znova zdivjala snežna ploha, kazalo bolje v smeri, kamor sem nameraval. Sanjati o tem, da bi bilo nad menoj jasno nebo, ko sem stopil tam pri Selu v gozd, bi bilo pretirano. 

Prehod

A je bila končno moča zgolj na tleh, kjer sem čofotal po lužah in bil kar vesel, da imam na nogah gojzarje, ki jih ne bo treba po uporabi speči v pečici kot slasten, hrustljavi kolač. Poti so se cepile, na zemljevidu sem imel vrisano le eno, ki pa je bila precej višje. In ravno do nje sem moral. Kajti tam gori, sredi premočenega gozda, s poprhom snega, ki je še ostal na tleh, me je čakalo šest točk, ki sem jih danes želel obiskati. 

Skalna vrata

Ko je široka pot, ki je peljala skozi zanimive skalne prehode, začela zavijati v nepravo smer, sem sledil stezi, ki se je ob skakalnici izkazala za poligon zabave in drznih spustov željnih kolesarjev. Na mrzel in premočen dan ni bilo tu nikogar, pa saj je tudi pot višje izginila. Tako sem se vzpenjal naprej kar malo po svoje, vedno višje, vse do mesta, kjer sem našel ne le pravo stezo, temveč tudi prvo škatlico. 

Globel

In hkrati najvišjo točko današnjega dne, malo pod Debelim vrhom, nekoliko več pod vrhovi Rašice. Spust navzdol, želene točke so bile najdene hitro. Nato pa zavoj, nadaljevanje po kolovozu, preskok in nad Šinkovim Turnom iskanje odcepa v gozd. Saj kdo bi hotel te dni hoditi po asfaltu, mimo hiš, tako ali drugače razpoloženih bevskajočih štirinožcev. 

Nad vasjo

In sem ga našel. Prijetno gozdno pot, ki me je odpeljala čisto prav, vse do izhodišča. Kratek, toda lep sprehod je bil. Naklepal sem svojo dnevno dozo kilometrov, nekaj čez šest kilometrov, da o višinskih (metrih) ne govorimo. Predvsem pa sem prevetril telo in tudi duha. Kar je v teh časih še kako zelo pomembno …

Šinkov Turn