Mrežce

Ko bi si že mislil, da Mrežce ne morejo ponuditi nič adrenalinskega, se seveda motiš. Že na začetku. Da Borutov avto zmore marsikaj je bilo jasno. Pa vendarle je bila že cesta do parkirišča pri planini Zajavornik bolj na približno splužena, nadaljevanje do spominka pa čisto prava off road preizkušnja. 

Pot

Peljali smo le nekaj centimetrov oddaljeni od podrtega drevja, drsali po ozkem spluženem kanalu, nagnjeni včasih na eno, drugič na drugo stran. In se pred vsakim ovinkom spraševali ali bo naprej sploh še šlo. Pri spomeniku ni bilo nikakršnega parkirišča, edina možnost nadaljevanje. Na srečo smo na razcepu cest slab kilometer naprej le našli dovolj prostora, da smo pustili štirikolesnika. 

Skozi gozd ...

Pri spomeniku smo bili v dilemi. Po naluknjani sledi ali smučini levo. Se ve, kaj je bilo bolj vabljivo. Toda višje smo ugotovili, da so to sledi smučanja. Ko so izginile smo šli malo po svoje, na cesti pa levo. Prepričani, da bodo predhodniki zavili naravnost navzgor. Ko temu ni bilo tako, smo sami, s pomočjo navigacije, iskali pravo smer. 

Pogled na Mali Draški vrh

Prehodi so bili povsem solidni, skozi gozd, malo sem in malo tja, do odprtih pobočij pod vrhom. Fotografija na robu, Mali Draški vrh je bil kot na dlani. Borut je z novimi psi danes podiral rekorde, tudi Uroš je ušel naprej. Nisem se sekiral, raje sem naredil še nekaj fotografij. In na vrh prišel minuto ali dve za njima. 

Pod vrhom

Poklepetali smo s … kolesarjem. Hm. Sredi zime? Ja, tudi to se najde. V krasnem, sončnem vremenu, se nam ni pretirano mudilo. Stali smo visoko nad meglenim morjem, opazili celo glorijo. Toda kaj, ko vsaka stvar mine. Prej ali slej. Tudi mi smo se počasi odpeljali navzdol. Vrhnji del je bil pomrznjen rodeo. 

Megleno morje

Ko smo zavili na pobočja nad Lipanco pa se je začelo zanimivo iskanje prehodov v solidnem gnilcu. Odpeljali smo mimo koče, pod njo razmišljali, da je povsem zvoženo pobočje skoraj bolj podobno smučišču kot turni smuki. Misli na prehod skozi gozd smo opustili, le Borut je malo poskušal, pa na koncu vendarle prišel do naju z Urošem, ki sva se spuščala po poti. 

Mi 3je

Še odcep, malo mešano (na žaru) v gozdu in že smo bili pri spomeniku. Tam smo podelili nekaj nasvetov nesrečnežu, ki mu je avto sredi ceste zakuhal, nadaljevali po cesti do avtomobila. Seveda je bilo takšnemu dnevu treba (znova) nazdraviti, potem pa, ne prav navdušeno, odpeljati v megleno dolino.

Uroš v akciji