Noč je bila mirna. Le cerkvena ura malo nad menoj je udarjala. Vsakih 15 minut. Po četrti uri sem jo poslušal, čakal na nove udarce zvona. Dokler nisem malo preden bi zvok budilke pregnal dremavico, vstal, se pripravil, pogledal, če je tudi Tomaž že pokonci. Seveda je bil, na robu omejitve sva se peljala proti Ljubelju.
 |
| Jutro |
Prvi koraki, vedela sva, da so tu kamnite mine, lučka jih je osvetlila. Na servisni poti je prijatelj izginil, zatopljen v svoje misli, naprej. Razdalja med nama se je večala. Pod Zelenico sem ugasnil lučko, spregovoril nekaj besed s parom, ki jo je mahal peš proti Ipsilonu. Popeljal ju bo na Vrtačo.  |
| Zelenica in Vrtača |
Za meglenim morjem se je prebujalo sonce. Pri koči sem skorajda obupal. Tomaž je bil že sredi vršnega pobočja. Kakšen zaostanek! Pa vendarle se nisem vdal. Sneg je bil pomrznjen, brez srenačev bi mi šlo kar za nohte. Preskok na vršno pobočje, zadnji zavoj. Pridružil sem se Tomažu na snežnem pomolu. |
| Megleni slap |
Opazovala sva megleni slap, ki je preko meje padal na senčno stran Karavank. Ugotavljala, da bo kamnita glava na robu Begunjščice preprečila, da bi sonce posijalo tudi na naju. Nič zato. Saj je že svetloba, ki je ožarila vrhove naokoli, segla tudi do naju. Razsvetlila srce. Pogledala sva še enkrat. Vse naokoli.  |
| Vzhod |
Nato pa zavila po pomrznjenem snegu navzdol. Previdnost je bila potrebna zaradi lukenj, ki so jih raztresli po celotnem pobočju pešci brez smuči. Ljubkovalno poimenovani kar … luknjači. Posebej pazljiva sva bila na delu, ki ga je preoral teptalni stroj. Preskok na cesto, sledila sva ji navzdol, kratki zavoji.  |
| Triangel in Stol v ozadju |
Izogibanje kamnitim minam, s približevanjem parkirišču jih je bilo vedno več. Vseeno sva nekako uspela počasi in previdno prečiti najbolj izpostavljene dele. Do mesta nekaj metrov pred parkiriščem, kjer enostavno ni šlo več. Pa nič zato. Saj je bilo smuke kar nekaj. Še en kratek, pa vendarle lep smuk. Sedaj naj pa pade … sneg.
 |
| Smuka |
Ni komentarjev:
Objavite komentar