Rača

Zgolj dopoldne bo sprehajalno užitno. So napovedali meteorologi. Zatorej sem se odpravil do Rače, parkiral v bližini Doba in sledil rečici, ki je bila ob številnih pritokih vedno večja. Z oblačnega neba je rahlo pršelo, pa to hoje ni prav nič motilo. Tako sem bil vsaj sam. Kar mi je bilo kot običajno čisto prav. 

Sotočje

Šele ob približevanju Domžalam se je nabralo nekaj sprehajalcev, za prste ene roke, če bi prištel še njihove kosmatince, mogoče dveh. Pomirjujoče je delovalo žuborenje, reka je vsake toliko živahno poskočila preko kamnite pregrade, leno nadaljevala do naslednje. Plezališče pod Šumberkom je samevalo. 

Rača

Z zanimanjem sem si ogledoval skale, smeri, ugotavljal, da vsaj nekatere niso pretežke za moje sposobnosti. Kaj se more. Stare kosti, lenoba, ko je treba trenirati. Pritegnilo me je to, da je zgolj streljaj od Ljubljane … super. Na sotočju s Kamniško Bistrico sem nadaljeval s hojo proti Ihanu. Sprehajalcev je bilo tu nekaj več, pa vendarle so bila mimobežna srečanja prijetna. 

Plezališče Šumberk

Le streljaj po prečkanju lokalne ceste sem prišel do nenavadnega otoka, kjer se odcepi Mlinščica. Preko dveh zapornic sem stopil do skritega zaklada. Tovrstni so mi znani in kaj hitro sem se vpisal. Ura je bila že dovolj, da sem obrnil, stopil po isti poti nazaj. Pa vendarle je tako, da takrat, ko hodiš nazaj, vidiš stvari drugače. 

Kamniška Bistrica

Odpirajo se ti novi pogledi, spregledani detajli. Nova srečanja, pogovori na daljavo. Predvsem pa nove misli, ki so zapolnile glavo. Ko sem zagledal podobe, ki so razkrivale, da se bližam začetku, sem bil kar malo razočaran. Že? Zatorej sem si izvolil moj današnji sprehod podaljšati še na drugi strani ceste, malo nad otroškim igriščem. Vse do mostu, ki so ga zgradili za sprehajalce. Je bilo kar fajn. Toda danes me je čakalo še marsikaj. Če nič drugega, božični večer. Čas je bil za povratek …

Polž na zapornicah