Časi so nenavadni. Niti nima pomena govoriti o tem. Strah, ki ga skušajo zasejati, nas predvsem navdaja z jezo, nezadovoljstvom, tesnobo. Ne zaradi virusa, ki kroži med nami. Zaradi odtujenosti, ko se skorajda bojimo približati znancu, prijatelju, prijazno pozdraviti, pa čeprav popolnega neznanca. Le kdo misli na naše tovrstno, duševno, zdravje? Le komu je mar? V kaj se spreminjamo?
 |
| Debeli vrh |
Kakorkoli. Že majhnih sprememb, ki naš trenutno omejeni svet nekoliko povečajo, se veselimo kot otroci. In res. Končno so se občinske meje nekoliko odprle. To je bilo seveda treba izkoristiti. Jutranje turno smučanje mi je na Mrežcah pokazalo jasnino, dalo vedeti, da je nekje nad debelo plastjo megle še vedno sonce.  |
| Pesem? |
Popoldne tako visoko nisem mogel. Zatorej sem se ustavil v Selu. In si tako, kot v zadnjem času pogosto, popeval tisto o megli. Ki je povsod. Z roba parkirišča sem šel po cesti, ki pelje v smeri Rašice, srečanja so bila redka. Eno je bilo pravo presenečenje. Že dolgo se nismo videli. Ob za te čase običajni in tudi zapovedani razdalji smo se pozdravili, spregovorili nekaj besed. Potem pa šli vsak v svojo smer.  |
| Pot |
Na odcepu me je presenetil nenavadni križ s še toliko bolj nenavadnim napisom. Le kdo ga je postavil, se mi je seveda takoj postavilo vprašanje. Izginil sem v meglo, prišel do prvega zaklada, se obrnil, sledil poti proti Debelemu vrhu. Nenavadno ime, saj vem. Neizrazita vzpetina v grebenu, ki teče od Gobavice proti vrhu Rašice. Komaj vredna tega, da ima svoje ime.  |
| Skala ... |
Z nje sem se začel spuščati, do zadnjega današnjega zaklada. Potem pa po poti, ki se je odcepila navzdol, hodil proti točki, kjer sem začel. Začudeno sem gledal progo za spust, ko je vreme boljše, bolj toplo, kolesarji tu preizkušajo svoje sposobnosti. Še nekaj korakov, že sem bil pri avtu. Odpeljal sem se, za seboj pustil suho listje, vlago, vonj po koncu, meglo.
 |
| Debeli vrh |
Ni komentarjev:
Objavite komentar