Zvoh

Saj človek ne ve, ali bi se smejal ali jokal. Epidemija gor ali dol, ukrepi, smiselni ali ne, se sprejemajo tako hitro, da jim še pravniki ne moremo slediti. Kaj šele običajni ljudje, vezani na prav zmedene in včasih kar preveč nezanesljive medije. Tako se sedaj sme znotraj regije v drugo občino zaradi gibanja na prostem. 

Črta obzorja

Kar je več kot dobro. Za korona trebuhe in duševno zdravje. Vendarle pa se do miganja lahko zapelješ zgolj bolj ali manj sam. Da ne bi preveč kršila teh zapovedi, sva se z Borutom odločila za bližnji Zvoh. Malo tudi zato, ker je smučišče prenehalo z obratovanjem. Kjer nevladni JoJo izgublja boj v svoji državljanski nepokorščini. Beri boj z mlini na veter. 

Velika planina

Na Jezercih sva bila danes verjetno prva. Ker sva odšla takoj po zapovedani nočni prepovedi gibanja, to niti ni bilo čudno. Že po prvih korakih sva ugotovila, da niti na tej višini snega ni prav veliko. Šele ko se je pot proti Kriški planini nekoliko obrnila navzdol, se je dokaj kamnita podlaga spremenila v solidno snežno. 

Zvoh

Pa so bila nad planino pobočja spet precej zrita, snega malo, videlo se je, da smuka naravnost navzdol odpade. Šla sva mimo doma in stolpa, po dobri podlagi do vrha Krvavca. Tam sva zavila levo nad Njivicami in odvila proti Zvohu. Prišlo je mrzlo in vetrovno jutro. Vzpela sva se naravnost navzgor, pogledovala v oblačno nebo.

Vrh

In seveda imela v zobeh vremenske guruje, ki so obetali sonce. Nad oblaki, kaj pa drugega. V tolažbo nama je bilo, da je bilo tudi vse naokoli videti podobno temačno. Le na senčni strani Alp je svetilo sonce, katerega žarki so občasno pobožali še Košuto. Na vrhu je kar konkretno vleklo, mraz je bil takšen, da se je hitro zanohtalo, če niti pazil. 

Kalški greben v megli

Nekaj fotografij naokoli, priprava in že sva peljala navzdol. Običajni ritual sva izvedla šele nad Njivicami, ko je bilo za nama že nekaj ducatov zavojev po pomrznjenih rebrcih. Na zdravje! Prečila sva pod Krvavec, mimo Doma pod Krvavcem zavila v smeri Kriške planine. Kamniti odseki so kazali na ubornost snega, to se je še dosti bolje poznalo na planini. 

 Vetrovno

Iskala sva najboljše prehode, uspešno pripeljala na pot, kjer je bilo snega še dovolj. Seveda zgolj, dokler se nisva malo kasneje nad Jezerci, kljub pazljivosti, zelo težko izognila skalnim minam. Res sem se na koncu, precej na silo, pripeljal do avtomobila. A bo moralo zapasti še kar nekaj centimetrov. Da bo smuka užitna …

Sonce v daljavi ...