Triangel

Končno na snegu. Saj ne, da bi zapadel v nižinah. Dovolili so nam, prebivalcem dolin, da poromamo do njega v gorah. In seveda se, še posebej v teh časih, takšni ponudbi ni možno upreti. Tako sva se takoj po delovnem dnevu s Tomažem našla na Ljubelju, kjer je vrišč otrok, navdušenih sankačev, odmeval vse naokoli. 

Pod Zelenico

Pobegnila sva mu po zasneženem pobočju nekdanjega smučišča, kot bi mignil je bila okoli naju tišina. Blažen mir, smo včasih rekli. Zavoj proti servisni poti, Tomaž je s telefonom v roki ostal nekoliko zadaj. Da me bo ujel, kot bi mignil, mi je bilo seveda jasno. Nisem še prišel do plazu, ko sva že znova hodila vzporedno. 

Pogled proti Ljubelju

Nekaj srečanj, opazila sva nekoga, ki je kljub pozni uri trmasto rinil proti vrhu Šentanskega plazu. Preden sva se spustila mimo koče, naju je prišel pogledati prijazen zlati prinašalec. No, prinašalka, je poznavalsko nemudoma ocenil Tomaž. Nekaj okrasja pri koči, kar je razumljivo. Prelete Božička tu gori vsekakor vidijo bolje, sem s smehom, zadržanim nekje v sebi, pomislil. 

Vrtača

Nato pa zagrizel v zadnje strmo pobočje. Luknjač, čez katerega se je prijatelj jezil, na srečo ni hodil po progi. Ko sva se vzpela čez strmino, je Tomaža kar odneslo do vrha. Sam sem nadaljeval v svojem tempu, brez pospeškov ali zastojev. Ko je dvojica odsmučala na južno stran, sva bila sama. Za trenutek. Pogled k sosedom, na senčno stran Alp, opazovanje zadnje svetlobe na domači strani. 

Razgled

Pripravila sva še leščerbe, za primer, da bi jih potrebovala. Začela z zavijanjem, se le malo nižje ločila. Tomaž je šibal mimo koče, sam po obvoznici. Cesta naju je odložila na plazu, videti je bil kot krvavški kuclji v najboljših letih. Premetavanje, lovljenje ravnotežja, nekaj zavojev in že sem se zapodil mimo koče Vrtača navzdol. Nekajkrat je zaškrtalo, potem pa je bil tudi že zadnji zavoj. Da je bilo super, to je vsekakor en krat ena.

Vrh