Stiegl

Zadnjič sem brskal po starih zapisih svojega bloga in kar strmel. Kako sem včasih pisal. Vse zavito prav tako, da se je komaj vedelo, kje, kdaj in kako. Ne vem, ali mi je to ostrino misli, širino besed, vijuge in stavke pojedla kakšna miška ali so zgolj odplavale s starostjo. Kaj pa, če si samo ne vzamem zadosti časa, mogoče bi pa še kaj zanimivega nastalo, mogoče še znam. 

Pogled v sončen dan

Pisati kot nekoč. Ko je bilo verjetno še vredno brati, ko se je še katero oko ustavilo na teh straneh. Hm. Bom poskusil, pa bomo videli. Kakorkoli. Vsaj uvod še napišem sem in tja zanimiv. Takšen, da mi ob njem ni treba prav nič zardevati. Kot mi ni bilo treba, ko sem zasopihal v breg ob vročem popoldnevu, tam izpod kamnoloma. 

Jaslice?

Jakob, ob petkih postaja nekakšna stalnica. Le da sem bil tokrat sam. Kogarkoli sem poklical, vsak je imel nekaj na sporedu, polno zaseden, brez časa. Jaz pa za čuda preveč. In kaj naj se potem samemu sebi smilim. Grem, sem si rekel. In tudi sline so se mi pocedile. Po Stieglu. Ko ga hladnega počasi zlivaš v pregreto telo. Kot bi uspešno gasil požar. Z Air traktorjem recimo. 

V nepravem času

Vzpenjal sem se po Juhantovi, kje pa drugje, skoraj sam, le eno dušo sem prehitel tam na slalom progi. Tisti, kjer na kratko zavijaš sem in tja. Kdor je hodil tu gor, že ve, kaj mislim. Se mi je kar dobro zdelo, da grem hitro, ko sotrpina kmalu nisem niti videl več pod seboj. A piškave so takšne zmage, saj hoja ni tekmovanje. Pa še nič ne veš, kakšen nahrbtnik, let, skrbi, bolezni, nosi tisti, mimo katerega si prehitro, zgolj z bežnim pozdravom, šel. 

Pri Francijevi koči

Nekaj ostankov božičnega vzdušja, malo zaprašeni, obraščeni, kot bi vedeli, da v resnici ni njihov čas. Potem pa še gor, čez rob, mimo Francijeve koče pogledati, če imajo Stiegla. Seveda je bil v hladilniku, danes je bil 0.0 čisto v redu. Sem le imel še kar dolgo pot pred seboj. Požar je bil pogašen. V družbi bi bil z večjim užitkom, toda tudi če si kdaj sam, ni nič narobe. Sonce pa je še kar sijalo.

Sport Weisse