Jakobovo pivo

Ko je Borut sporočil, da ima čas, sem se zgolj hitro pripravil in odpeljal. Res je bila v igri tudi Kriška, toda ker sem pozno popoldan imel še načrte, je bil Jakob čisto dobra izbira. Med vožnjo proti Preddvoru sem zgolj vprašal, ali greva po sloviti grebenski poti K2 ali po Juhantovi. Borut je namignil na slednjo, zato sva zapeljala do parkirišča pod nekdanjim kamnolomom. 

Na Juhantovi poti

Prav osupnila sva, saj je bilo parkiranih le pol ducata avtomobilov. Običajno je bilo parkirišče povsem polno. Čudo prečudno. Očitno je prevroče za hojo, ali pa so enostavno vsi na morju. Kar naj bodo, vsaj tu ni gneče. Ne vem pa, ali na morju res uživajo, saj je Borut namignil, da je še Bohinjsko jezero prava mlakuža. Kakorkoli. Vsak po svoje. 

Francijeva koča

Midva sva šla mimo Podaka, hodila navzgor pod Pustim gradom, debelo gledala, kako so pot preoblikovala voda, pretekla, nedavna neurja. Čeprav sva bila kar hitra, sva vendarle še imela toliko sape, da sva ves čas malo drobila, o tem in onem. Saj si imaš, če nisi ravno vsak dan skupaj, toliko za povedati. Srečala nisva nikogar. 

Pogled

Vsaka strmina se enkrat unese, tudi ta se je. Stopila sva do Francijeve koče, ujela razgled, kaj drugega niti nisva mogla. Saj je bila koča tudi sredi poletja, ali pa prav zato, zaprta. Kaj se more, sva šla malo višje do koče, ki si jo sedaj lasti planinsko društvo Preddvor, tam te postrežejo bolj ali manj na svetek in petek. Borut je prinesel dvoje Jakobovovih piv, pivovarne Advocatus. 

Jakobovo pivo

Pale ale je zvarila prav za hrib, ki mu je cerkev, posvečena temu svetniku, dala ime. Na takšen vroč dan je bila to najboljša osvežitev. Naj bo na zdravje, seveda. Popila sva, potem pa zagrabila palice in mimo cerkve odšla navzdol. Kar najbolj naravnost, mimo znamenja, po strmini. Seveda ob razpredanju o tem in onem. Vse do Podaka, malo nižje parkirišča. Ja, vedno je prijetno, pa čeprav je samo … Jakob.

Staro znamenje ob poti