Hudičov zic

Spet ista dilema. Ko mi je sodelavec sporočil, da mu ta dan ne bo zneslo na Rašico, sem se že spraševal, ali bom doma ali se le kam premaknem. Na koncu sem zbral nekaj odločnosti, čas je bil tako na voljo, le še vreme bi moralo prikimati. Ko sem se zapodil iz garaže, sem ravno na strani, ki se je iz stanovanja ne vidi najbolje, zagledal velik teman oblak, ki se je širil. 

Cerkev v Rašici

Skoraj bi mi padlo srce v hlače, obrat in domov na kavč jokat. Pa sem si začel kar po vrsti citirati slovenske pregovore od tistega, da ima neumen kmet debel krompir do tistega, da sreča pride samo, če se zanjo potrudiš. Tako sem peljal naprej, proti Gameljnam, tam odvil do Rašice in med poganjanjem pedalov v hrib začudeno ugotavljal, da sploh ni tako strmo, kot se mi je ob vožnji z avtom vedno zdelo. Pis of kejk. 

Pot

Že sem bil na robu vasi, ustavil pri cerkvi in tam pripel kolo na leseni stebriček ograje. Zagnal sem se navzgor, odvil do vodnega zajetja in za njim le zagledal stezico, ki naj bi peljala proti vrhu Staneta Kosca. Kar se da naravnost. Diretisima torej. Lepo speljana po prehodu skozi mestoma skalni svet, mimo hudičovega zica. 

Hudičov zic

Presneto udobno je bil ta kamniti naslonjač videti. Še prečka, malo navzgor in že sem med drevjem zagledal kočo. Vreme je še držalo, le nekje res daleč je komaj slišno zamolklo godrnjalo. A tako daleč, da sem se pridružil tistim, ki so na razglednem stolpu opazovali igro oblakov in sonca, se na hitro ozrl naokoli, potem pa že šibal navzdol. 

Pri razglednem stolpu

Sem mislil, da bo šlo tako najbolje, pa pravega prehoda do poti vzpona nikakor nisem uspel ugledati. Ni mi preostalo drugega, kot da se po preverjeni različici vzpnem do ceste pod kočo, od tam pa po danes že prehojeni poti spustim v vas. Seveda z obveznim postankom pri zicu, katerega sem tokrat tudi preizkusil. Hudičovo prav za mojo rit, sem ugotovil. Potem pa previdno nadaljeval do vasi, kolesa. Vreme je še držalo, ko sem po Dunajski cesti bicikliral proti domu.

Oblak