Od doma do doma

Včasih so govorili, da so pota gospodova čudna. Menda res. Danes gospod, takšen ali drugačen, ni več moderen, a življenjske vijuge se še vedno zvijajo in krotovičijo, da včasih samo debelo gledaš, predvsem pa ne veš, ne kje je rep in kje glava. A res je, da se vse nekoč začne in potem enkrat konča. Kaj je vmes, je pa čisto druga zgodba. 

Domači konci

In to večinoma kroji nekaj ali nekdo, ki z nami nima prav veliko zveze. Kot pravi še en stari rek … človek obrača, bog obrne. Kakorkoli. Sedaj je moj dom v beli Ljubljani, čeprav ravno berem, da enem bolj umazanih evropskih mest. Torej je tista bela potrebna čiščenja, čaka na pranje. Na 90 stopinjah. A spomini in še kaj me vendarle vežejo na Milje. 

Valburga

Ko sem od tam dobil ponudbo, da pridem na štrudelj (ja, saj vem, jabolčni zavitek), sem se temu ob iskanju primernih idej za popoldansko miganje, kar hitro odzval. Črnobela strela je komaj čakal na potep. Odpeljal sem od doma, tistih mikro delcev, ki nas zastrupljajo, nisem ne videl, ne čutil med vožnjo proti Tacnu, tudi naprej v smeri Valburge, dvorca Lazarinijev, ki počasi propada, ne. 

 Oblaki

Po kratkem postanku sem peljal do Trboj, zavil v Voklo ter Šenčur. Mi je šlo dobro in ko me je sredi kraja prehitela specialka, sem ji na poti do Visokega dal vetra. Ha, nisem še za staro šaro. Zavoj pri cerkvi in že sem kolo prislonil pod grozdje na Miljah. Štrudelj me je čakal, postoril sem še to in ono, naložil nahrbtnik, da je bil težak kot le kaj, se poslovil in odpeljal nazaj. A glej ga zlomka, tiste popoldanske svežine ni bilo več. 

Črnobeli

Nekaj je pripomogla utrujenost, nekaj nahrbtnik. Saj nisem bil prav počasen, le zdelo se mi je, da se vlečem kot smrkelj. Zavil sem proti letališču, Brnik, Vodice. Nekako je šlo, kaj bi se pritoževal. Popoldne se je nagibalo proti večeru, ko sem peljal skozi Šmartno, v Tacnu zašpilil klobaso. Do sedanjega doma sem imel le še nekaj zavrtljajev pedalov in neverjetno … zmogel sem. Celotno pot od doma … do doma.

Pri Savi sem zašpilil klobaso