Hektičen

Dan je bil precej hektičen. Čisto zares. Torej prav takšen, kot ga opiše slovar pod tem izrazom. Dan, ki povzroča stres ali stresu podobno stanje zaradi preveč dogodkov, dogajanja v kratkem času, občutka pomanjkanja časa sploh. Itak. Službene obveznosti, čakanje na sporočilo, ali me bo Ajda potrebovala za prevoz proti Miljam, še z Ano, Evo in Oliverjem smo se zgrešili. 

Osamljena klop

Pa kopica stvari, ki sem jih imel v mislih, hotel dokončati. Na koncu sem vendarle odhitel proti Gorenjski, vmes prejel obvestilo strica, da ga na Milje ne bo, češplje pa bova obirala kakšen drug dan. Na, še to. Postanek v Udin borštu, iskanje nekaj škatlic, ob čemer mi je predvsem ena dala vetra. Pa ne po moji krivdi. So bile le koordinate precej narobe. 

Prehod

Na koncu se je vse pojasnilo, zaokrožil sem po gozdu in ugotavljal, da so ga okupirali tujci. Sredi največje gošče sem našel tri novodobne hipije, ki so ležali v travi in meditirali. Dvoje deklet in možakar, za katerega bi lahko rekel kvečjemu … blažen med ženami. Med vračanjem proti avtu sem pogledoval v nebo, modrine ni bilo več, pooblačilo se je. 

Kot na igrišču velikanov

Telefon, znana aplikacije je kazala, da se približujejo nevihte, okolico Radovljice naj bi zajele že čez eno uro. Pa prav tja sem hotel. Nekaj cincanja, potem pa sem odpeljal proti obrežju Save, Fuksovi brvi. Ko sem ustavil avto še ni nič kapljalo, so se pa videle dežne zavese v smeri Julijcev. Presenetilo me je, da je na prodnati terasi nastal pravcati kamp, v tem času več kot dobro obiskan. Že na vhodu do parkirišča je bila tabla, ki je obveščala, da je vse polno. 

Stena

Zašibal sem čez brv, na drugi strani pohitel navzgor, pred travnikom z vikendom zavil na kolovoz desno. Poti do klopi sredi konglomeratnih sten in galerij nisem imel vrisane na zemljevidu, zato sem ob na srečo še precej oddaljenem grmenju pač ubral najbližjo linijo. Seveda ni bila tudi najboljša, mestoma precej zaraščena, vsaj dokler je sploh bila. Ker potem je bila le še steza, ki se je izgubljala. 

Pogled nazaj

A konglomeratni balvani so kazali, da sem prav. Med njimi sem se počutil kot pritlikavec sredi igrišča velikanov. Končno sem malo po svoje prišel do klopce in prave poti. Malo višje sem se vpisal, potem pa ob visoki steni stopal nazaj. Pot je bila v redu, zavarovani prehodi, nekaj stopnic, shojena. Čisto nekaj drugega kot tista, po kateri sem prišel. 

Kopališče pod brvjo

Pod visokimi stenami sem prišel na širšo uhojeno pot, zavil navzdol, proti Savi. Deževalo ni še nič, sem in tja pa se je zaslišal oddaljeni grom. Pohitel sem nazaj, čez travnik, proti brvi. Na produ je bilo še nekaj kopalcev, očitno jih grozeča nevihta ni skrbela. Že sem sedel v avto, peljal nazaj, dneva še ni bilo konec, še nekaj obveznosti me je čakalo. Ja, res je bil hektičen dan, ni kaj.

Fuksova brv