Čevelj

Petki počasi postajajo že tradicija. Kar je dobro. Tudi ta petek je Borut prikimal. Da bo že našel čas za Jakoba. Za kaj drugega, več ali dlje, pa da ne bo zneslo. Ker mora skuhati marmelado. Njami. No, za kuho, tudi marmelade, potrebuješ to in ono. Poleg češpelj. Zaradi nakupovanja nujnega se je odhod nekoliko zamaknil. 

Čevelj

A nič zato. Jaz sem časa imel dovolj. Celo popoldne, še zvečer bi se ga kaj našlo. Kakorkoli. Sredi popoldneva sem pripeljal v te dni prav neprijetno prašni Breg, Borut je bil že pripravljen, šele med vožnjo sem se začel spraševati o izhodišču, poti. Pa nisva nič komplicirala. Sva šla kar do kamnoloma pri Turnu, pa potem mimo Podaka po Juhantovi. 

Juhantova

Ker je po svoje dobro, če se ni treba preveč odločati. A o tem, predvsem odločitvah, malo pozneje. Kajti dan je bil lep, vzpenjala sva se po znani poti, klepetala kot dve branjevki na ljubljanski tržnici v soboto dopoldan. Se smejala čevlju, ki ga je nekdo izgubil že davno. Ostanke je že dobro obrasel mah. Kdo bi vedel, čigav je bil, kje je zdaj, če sploh še živ. 

Jakob

In zakaj ga je kar pustil, kako odšel potem domov? Bos, v nogavicah? Saj je moral biti pohodnik, usnje se ne obdrži dolga stoletja, še iz časov, ko so tu okoli hodili vitezi s Pustega gradu. Ali pa? Zanimivo vprašanje. A končno, kot da bi bilo važno. Kajti vse kar je, danes, tukaj, jutri, pojutrišnjem, kakšen dan kasneje, ne bo več. 

Nekateri smo za rdeče

Vse je zapisano svojemu koncu. Včasih ga lahko odložimo za kakšen dan, to pa je tudi vse. In končno, zakaj bi se obremenjeval z gotovim? Popoldne je bilo vroče, pot je tekel po čelu, ko sva končno prišla do izbire. Na Jakobu jo je skorajda preveč. Tokrat je odločal Borut, klasika, spomin na Sonnblick, se je prismejal iz koče. Stiegl, seveda. Rdeči.

Sonce se je ujelo med veje

Prijetno je bilo posedeti, navzdol sva šla mimo cerkve, malo po cesti, znanih poteh. Se čudila znamenju, ki ga kdaj prej nisva videla, mogoče samo opazila. Malemu angelčku sredi štora. Le komu je namenjen, čigav zavetnik? Nisva se preveč spraševala, šla sva naprej, navzdol. Se je le mudilo, kuhati marmelado. Ja, še en lep petek je bil to …

Angelček

Od doma do doma

Včasih so govorili, da so pota gospodova čudna. Menda res. Danes gospod, takšen ali drugačen, ni več moderen, a življenjske vijuge se še vedno zvijajo in krotovičijo, da včasih samo debelo gledaš, predvsem pa ne veš, ne kje je rep in kje glava. A res je, da se vse nekoč začne in potem enkrat konča. Kaj je vmes, je pa čisto druga zgodba. 

Domači konci

In to večinoma kroji nekaj ali nekdo, ki z nami nima prav veliko zveze. Kot pravi še en stari rek … človek obrača, bog obrne. Kakorkoli. Sedaj je moj dom v beli Ljubljani, čeprav ravno berem, da enem bolj umazanih evropskih mest. Torej je tista bela potrebna čiščenja, čaka na pranje. Na 90 stopinjah. A spomini in še kaj me vendarle vežejo na Milje. 

Valburga

Ko sem od tam dobil ponudbo, da pridem na štrudelj (ja, saj vem, jabolčni zavitek), sem se temu ob iskanju primernih idej za popoldansko miganje, kar hitro odzval. Črnobela strela je komaj čakal na potep. Odpeljal sem od doma, tistih mikro delcev, ki nas zastrupljajo, nisem ne videl, ne čutil med vožnjo proti Tacnu, tudi naprej v smeri Valburge, dvorca Lazarinijev, ki počasi propada, ne. 

 Oblaki

Po kratkem postanku sem peljal do Trboj, zavil v Voklo ter Šenčur. Mi je šlo dobro in ko me je sredi kraja prehitela specialka, sem ji na poti do Visokega dal vetra. Ha, nisem še za staro šaro. Zavoj pri cerkvi in že sem kolo prislonil pod grozdje na Miljah. Štrudelj me je čakal, postoril sem še to in ono, naložil nahrbtnik, da je bil težak kot le kaj, se poslovil in odpeljal nazaj. A glej ga zlomka, tiste popoldanske svežine ni bilo več. 

Črnobeli

Nekaj je pripomogla utrujenost, nekaj nahrbtnik. Saj nisem bil prav počasen, le zdelo se mi je, da se vlečem kot smrkelj. Zavil sem proti letališču, Brnik, Vodice. Nekako je šlo, kaj bi se pritoževal. Popoldne se je nagibalo proti večeru, ko sem peljal skozi Šmartno, v Tacnu zašpilil klobaso. Do sedanjega doma sem imel le še nekaj zavrtljajev pedalov in neverjetno … zmogel sem. Celotno pot od doma … do doma.

Pri Savi sem zašpilil klobaso

Krog čez Katarino

Popoldne se je sukalo malo po svoje. Kar nekoliko prehitro sem se vrnil iz Rudnika, vreme je bilo v redu, Bojan se je odzval. Moped tura, kajpada. Predlagal sem eno, drugo in na koncu drugo je bilo. Za začetek. Potem se je pa vse odvijalo malo po svoje, tako, kot sva si sproti začrtala. Saj so takšne poti najboljše. 

Gramoznica

Kakorkoli. Odpeljal sem proti Sorškemu polju, sporočal, da se dobiva pri gramoznici, le streljaj od Jeprce. Tam sem moped porinil na rob ceste, v goščavi našel še neodkriti zaklad. Ravno sem naredil fotografijo, dve, ko se je po cesti že pripeljal … dedek mraz. Ups, ne, saj je vendarle Bojan. Kakšna podobnost! 

Glej, kdo prihaja ...

Hiter načrt, ki se je že pred Goričanami zapletel. Zaprta cesta. Sva obračala, ko je gospa v avtomobilu namignila, da se da. Pa sva šla še midva. In res je šlo, vse do mostu čez Soro in naprej. V Preski sva zavila navzgor, malo sem in malo tja, peljala skozi Studenčice, nekaj višje pod seboj zrla znane kraje Gorenjske, postala ob svetem Florijanu komaj kaj naprej. 

Florijan

V Topolu je bilo vse zaprto, zato sva se ustavila le za sliko, dve, peljala navzdol v Gabrje, zavila proti Ljubljani, se prav kmalu ustavila v Kramarjevem hramu. Kjer si je Bojan obetal hamburger, pico, sline so se mu cedile. Pa je hitro videl, da že dolgo ni bil tu, je drugo vodstvo. In kjer je druga metla, tudi miši drugače plešejo. 

Na Katarini

Zato sva najprej izvedela, da vseh naštetih vrst piva nimajo. Potem da je picopek že ugasnil peč, burgerjev pa sploh ne poznajo. Končno so ugotovili, da je v peči še nekaj iskric in spekli pico. Ja, verjamem, da je bilo včasih res drugače. No, pica je bila solidna, pivo sva tudi dobila, celo ledene kozarce. 

Zahod

Je še kaj manjkalo? Nič, jezik nama je že sam po sebi tekel kot navit. Pa saj je prav tako. Stanska cesta, prečkala sva glavno, do Stranske vasi peljala skupaj. Na križišču sva se pozdravila, potem pa odpeljala vsak na svojo stran. Jaz proti Podutiku, čez ceste, ki vodijo v daljave naprej do Šiške in še malo naprej Bežigrada.

Lačen si čist drugačen ...

Jakob znova, seveda ...

Popoldne se je začelo z nezgodama, ki sta krojili njegov preostanek. Priščipnjen prst je povzročil, da je bila moja frizura ukročena kasneje, kot sem načrtoval, nesrečno srečanje ose in Borutovih ustnic pa je prekinilo njegovo kolesarjenje. Ko je pojedel vse sladolede, ki jih je našel v zamrzovalniku, seveda z namenom hlajenja otekline, je bil kljub nezgodi navdušen za nekaj miganja. 

Večerni pogled

In kaj nama je preostalo drugega kot Jakob? Petkova klasika. Ko sva peljala proti kamnolomu, sem razmišljal, kako brez pomena si razne starlete dajo vbrizgati marsikaj za povečanje ustnic, saj bi nenaravni videz brez težav in visokih stroškov lahko dosegle zgolj s pikom ene ose. Mogoče je to zanimiva tržna niša? 

Meja

Okoli kakšne češplje, polne presladkih plodov, je trenutno polno primernih tovrstnih »delavk«. Kakorkoli. Zagrabila sva palice, stopila na pot. Juhantova je bila določena kar nekako sama po sebi. Da prideva čim prej do piva, kajpada. Med hojo sva razdrla marsikatero o tem in onem, ženskah, družinskih odnosih, (ne)razumevanju drugega spola, športnih dosežkih, novem kolesu. 

Usoda?

Tudi pogovor o osah in njenih pikih ni izostal. Razumljivo. To je bila tako ali tako tema dneva. Pot je bila prazna, srečala nisva prav nikogar. Kar naju ni prav nič motilo. Odvijugala sva slaloma, sopihala navzgor mimo ostankov božičnega časa do Francijeve koče. Ali je kdo tam, nisva preverjala, Borut je zavil navzgor do nekdanje Iskre. 

Rdeči ...

Ker sem naredil še fotografijo proti dolini, sem do table, na kateri oskrbnik zagotavlja, da je na vprašanje o pivu pravi odgovor zgolj ja, stopil, ko je Borut že naredil izbor. Stiegl, rdeči. Čisto prav, stopil sem do šanka in prenesel odločitev. Sedla sva na prosto klop, spila pivo, rekla še kaj o tem in onem. 

Zahod

Gledala sva proti dolini, bezgove jagode pod zidom so bile rdeče. Zmanjkalo je piva, čas se je iztekal, mene je čakal še obisk trgovine, večerni premik. Zato sva stopila navzdol, dve klepetulji na Juhantovi poti. Nezgode so bile pozabljene, je bil kar lep zaključek popoldneva, pred nama je bil večer. Ja, ti petki so res fajn. 

Odhod

Mimo kurirčka

Je bil takšen dan, ko bi včasih najraje, da ga ne bi bilo. Saj ne, da bi se kaj res posebnega zgodilo. Tragičnega, žalostnega. Samo dan je bil takšen. Za žile rezat se je včasih s ščepcem črnega humorja reklo. Ali pa, kot je nekoliko posredno sporočal grafit, mimo katerega sem stopal … za obesit. Kakorkoli. Dan torej ni bil najboljši, tako in drugače. 

Brez besed

Vremenarji so sklenili k vsemu skupaj dodati svoj piskrček in popoldne napovedali možnost ploh ali neviht. Samo, kar sem gledal okoli, ni bilo videti še nič kritičnega. Nebo je bilo primerno za krajši pohod. In sem šel. Od doma na Toško čelo. Ter nazaj, seveda. Saj … Lesi se vedno vrne, kajneda? 

Je Jezus na počitnicah?

Na drugi strani obvoznice, pri cerkvi z dolgim in kar malo strašljivo krvavim imenom jumbo plakat oznanja resnico o Jezusu in počitnicah. Pa saj končno si jih tudi on zasluži, kajneda? Nad kolesarskim parkom sem se ozrl proti Ljubljani. Bela se je svetila že kar spodobno daleč. Zagrizel sem v breg, tam skozi gozd, pravo goščavo, izbiral steze, na odcepih tiste prave. 

Bela Ljubljana

Pripeljale so me še po zadnji strmini na travnik pod lovskim domom. Stopil sem naokoli in kot čistokrvni najstnik cincal, ali bi šel še na Kucelj naprej. Ljubi, ne ljubi, ljubi … Končno mi je kapnilo, da se na ta vršiček izpod najvišje točke Toškega čela, ki ga strateško zasedajo vikendaši, pride tako, da greš … navzdol. 

Toško čelo

Ne hvala, dol pa na drugo stran ne bom hodil. Danes ne. Mogoče naslednjič. Obrnil sem, se strmo spuščal, pazljivo, da mi na večerno spolzkih skalah, lepljivi prsti, ne zdrsne. Pastirček na robu gozda je še vedno skrivoma hitel mimo straž in bajonetov oddati pošto, sam sem šel naprej, po cesti, kaj pa drugega. 

Kurirček

Ne prav navdušeno sem se pogledal v ogledalo, na ovinku presenečeno zagledal profesorja iz študentskih dni. Pozdravil sem ga, on pa je le začudeno gledal. Saj kdo bi se spomnil vseh … razumljivo. Svetloba dneva je ugašala, Ljubljana ni bila več tako bela kot prej. A nič zato. Stopal sem naprej. Domov.

Jest

Stiegl

Zadnjič sem brskal po starih zapisih svojega bloga in kar strmel. Kako sem včasih pisal. Vse zavito prav tako, da se je komaj vedelo, kje, kdaj in kako. Ne vem, ali mi je to ostrino misli, širino besed, vijuge in stavke pojedla kakšna miška ali so zgolj odplavale s starostjo. Kaj pa, če si samo ne vzamem zadosti časa, mogoče bi pa še kaj zanimivega nastalo, mogoče še znam. 

Pogled v sončen dan

Pisati kot nekoč. Ko je bilo verjetno še vredno brati, ko se je še katero oko ustavilo na teh straneh. Hm. Bom poskusil, pa bomo videli. Kakorkoli. Vsaj uvod še napišem sem in tja zanimiv. Takšen, da mi ob njem ni treba prav nič zardevati. Kot mi ni bilo treba, ko sem zasopihal v breg ob vročem popoldnevu, tam izpod kamnoloma. 

Jaslice?

Jakob, ob petkih postaja nekakšna stalnica. Le da sem bil tokrat sam. Kogarkoli sem poklical, vsak je imel nekaj na sporedu, polno zaseden, brez časa. Jaz pa za čuda preveč. In kaj naj se potem samemu sebi smilim. Grem, sem si rekel. In tudi sline so se mi pocedile. Po Stieglu. Ko ga hladnega počasi zlivaš v pregreto telo. Kot bi uspešno gasil požar. Z Air traktorjem recimo. 

V nepravem času

Vzpenjal sem se po Juhantovi, kje pa drugje, skoraj sam, le eno dušo sem prehitel tam na slalom progi. Tisti, kjer na kratko zavijaš sem in tja. Kdor je hodil tu gor, že ve, kaj mislim. Se mi je kar dobro zdelo, da grem hitro, ko sotrpina kmalu nisem niti videl več pod seboj. A piškave so takšne zmage, saj hoja ni tekmovanje. Pa še nič ne veš, kakšen nahrbtnik, let, skrbi, bolezni, nosi tisti, mimo katerega si prehitro, zgolj z bežnim pozdravom, šel. 

Pri Francijevi koči

Nekaj ostankov božičnega vzdušja, malo zaprašeni, obraščeni, kot bi vedeli, da v resnici ni njihov čas. Potem pa še gor, čez rob, mimo Francijeve koče pogledati, če imajo Stiegla. Seveda je bil v hladilniku, danes je bil 0.0 čisto v redu. Sem le imel še kar dolgo pot pred seboj. Požar je bil pogašen. V družbi bi bil z večjim užitkom, toda tudi če si kdaj sam, ni nič narobe. Sonce pa je še kar sijalo.

Sport Weisse

Hektičen

Dan je bil precej hektičen. Čisto zares. Torej prav takšen, kot ga opiše slovar pod tem izrazom. Dan, ki povzroča stres ali stresu podobno stanje zaradi preveč dogodkov, dogajanja v kratkem času, občutka pomanjkanja časa sploh. Itak. Službene obveznosti, čakanje na sporočilo, ali me bo Ajda potrebovala za prevoz proti Miljam, še z Ano, Evo in Oliverjem smo se zgrešili. 

Osamljena klop

Pa kopica stvari, ki sem jih imel v mislih, hotel dokončati. Na koncu sem vendarle odhitel proti Gorenjski, vmes prejel obvestilo strica, da ga na Milje ne bo, češplje pa bova obirala kakšen drug dan. Na, še to. Postanek v Udin borštu, iskanje nekaj škatlic, ob čemer mi je predvsem ena dala vetra. Pa ne po moji krivdi. So bile le koordinate precej narobe. 

Prehod

Na koncu se je vse pojasnilo, zaokrožil sem po gozdu in ugotavljal, da so ga okupirali tujci. Sredi največje gošče sem našel tri novodobne hipije, ki so ležali v travi in meditirali. Dvoje deklet in možakar, za katerega bi lahko rekel kvečjemu … blažen med ženami. Med vračanjem proti avtu sem pogledoval v nebo, modrine ni bilo več, pooblačilo se je. 

Kot na igrišču velikanov

Telefon, znana aplikacije je kazala, da se približujejo nevihte, okolico Radovljice naj bi zajele že čez eno uro. Pa prav tja sem hotel. Nekaj cincanja, potem pa sem odpeljal proti obrežju Save, Fuksovi brvi. Ko sem ustavil avto še ni nič kapljalo, so se pa videle dežne zavese v smeri Julijcev. Presenetilo me je, da je na prodnati terasi nastal pravcati kamp, v tem času več kot dobro obiskan. Že na vhodu do parkirišča je bila tabla, ki je obveščala, da je vse polno. 

Stena

Zašibal sem čez brv, na drugi strani pohitel navzgor, pred travnikom z vikendom zavil na kolovoz desno. Poti do klopi sredi konglomeratnih sten in galerij nisem imel vrisane na zemljevidu, zato sem ob na srečo še precej oddaljenem grmenju pač ubral najbližjo linijo. Seveda ni bila tudi najboljša, mestoma precej zaraščena, vsaj dokler je sploh bila. Ker potem je bila le še steza, ki se je izgubljala. 

Pogled nazaj

A konglomeratni balvani so kazali, da sem prav. Med njimi sem se počutil kot pritlikavec sredi igrišča velikanov. Končno sem malo po svoje prišel do klopce in prave poti. Malo višje sem se vpisal, potem pa ob visoki steni stopal nazaj. Pot je bila v redu, zavarovani prehodi, nekaj stopnic, shojena. Čisto nekaj drugega kot tista, po kateri sem prišel. 

Kopališče pod brvjo

Pod visokimi stenami sem prišel na širšo uhojeno pot, zavil navzdol, proti Savi. Deževalo ni še nič, sem in tja pa se je zaslišal oddaljeni grom. Pohitel sem nazaj, čez travnik, proti brvi. Na produ je bilo še nekaj kopalcev, očitno jih grozeča nevihta ni skrbela. Že sem sedel v avto, peljal nazaj, dneva še ni bilo konec, še nekaj obveznosti me je čakalo. Ja, res je bil hektičen dan, ni kaj.

Fuksova brv

Vrh Svetih Treh Kraljev

Obetalo se je lepo popoldne, brez kakšnih neviht s strelami, vetrom, bognedaj točo. Zato sem Bojanu predlagal eno turo, jaz z mopedom, on pa tudi. Dve 125ke, Aprilia z italijansko obliko in žaliboga tudi motorjem iz iste države, požrešna kot kamela na eni in Honda, japonski mlinček, grd kot smrt, je rekel sam lastnik, da se ne bo kdo jezil name in s porabo, ko verjetno v celotni življenjski dobi tankaš samo enkrat, na drugi. 

Horjul

Hja, nič ni popolno. No, razen naju, ki sva kot dva easy riderja odpeljala v sončni zahod. Točneje iz bencinske črpalke v Dobrovi, kjer sva se dobila, proti … kaj pa vem, Bojan je že vedel. Jaz sem mu prepustil vodstvo, kruzal za njim, nekaj počasneje, ker me je skoraj na vsakem ovinku povsem zaslepilo sonce in sem raje počasi tipal naprej, saj bi sicer kot en bikec še v kaj priletel. 

Vse je nekam belo

Po Horjulski cesti sva skozi Brezje in Zaklanec peljala do … seveda Horjula, kjer sva se ustavila le za hiter fotošuting, potem pa peljala naprej skozi vas s hecnim imenom Vrzdenec in nekoliko bolj normalnim Šentjošt. Kratek postanek, da sva oba s srcem na levi strani, malo vohunsko pogledala, kje so vsi tisti (ta)beli. Saj se ve, o čem govorim. 

Marijino vnebovzetje

Peljala sva naprej do Smrečja, se nekako v pričakovanju bližajočega se praznika ustavila pri cerkvi Marijinega vnebovzetja. Lepo se vidi, daleč in še dlje. Rekla sva to in ono, potem pa odpeljala naprej. Do Vrha Svetih Treh Kraljev je bilo še nekaj ovinkov, ki sva jih zvozila brez težav. Ustavila sva se na razglednem mestu, ob klopi, hitro ugotovila, kje bova šla navzdol. 

Vrh Svetih Treh Kraljev

Do Smrečja je bila pot znana, naprej proti Podlipi pa sva peljala po trasi prve motociklistične tekme v Sloveniji. Odvijala se je pred skoraj točno 104 leti. Kako drugačni časi. Skozi Podlipo sva peljala v smeri Vrhnike, pa potem po zavila proti Horjulu. Ker ni toliko semaforjev in bo šlo bolj gladko, je pošlogal Bojan. 

Dva mopeda, da o dedku mrazu ne govorimo

Že sva zašpilila klobaso, peljala naprej proti Dobrovi in Viču. Počasi je ugašala svetloba dneva, midva pa sva pripeljala do kafiča v neposredni bližini pokopališča, kjer počivajo tudi znani. Dobro izhodišče za klepet, o tem in onem, samih dobrih in življenjsko pomembnih temah. Poleg pa pivo. Lepo preživet večer.

Na zdravje!

Jakobovo pivo

Ko je Borut sporočil, da ima čas, sem se zgolj hitro pripravil in odpeljal. Res je bila v igri tudi Kriška, toda ker sem pozno popoldan imel še načrte, je bil Jakob čisto dobra izbira. Med vožnjo proti Preddvoru sem zgolj vprašal, ali greva po sloviti grebenski poti K2 ali po Juhantovi. Borut je namignil na slednjo, zato sva zapeljala do parkirišča pod nekdanjim kamnolomom. 

Na Juhantovi poti

Prav osupnila sva, saj je bilo parkiranih le pol ducata avtomobilov. Običajno je bilo parkirišče povsem polno. Čudo prečudno. Očitno je prevroče za hojo, ali pa so enostavno vsi na morju. Kar naj bodo, vsaj tu ni gneče. Ne vem pa, ali na morju res uživajo, saj je Borut namignil, da je še Bohinjsko jezero prava mlakuža. Kakorkoli. Vsak po svoje. 

Francijeva koča

Midva sva šla mimo Podaka, hodila navzgor pod Pustim gradom, debelo gledala, kako so pot preoblikovala voda, pretekla, nedavna neurja. Čeprav sva bila kar hitra, sva vendarle še imela toliko sape, da sva ves čas malo drobila, o tem in onem. Saj si imaš, če nisi ravno vsak dan skupaj, toliko za povedati. Srečala nisva nikogar. 

Pogled

Vsaka strmina se enkrat unese, tudi ta se je. Stopila sva do Francijeve koče, ujela razgled, kaj drugega niti nisva mogla. Saj je bila koča tudi sredi poletja, ali pa prav zato, zaprta. Kaj se more, sva šla malo višje do koče, ki si jo sedaj lasti planinsko društvo Preddvor, tam te postrežejo bolj ali manj na svetek in petek. Borut je prinesel dvoje Jakobovovih piv, pivovarne Advocatus. 

Jakobovo pivo

Pale ale je zvarila prav za hrib, ki mu je cerkev, posvečena temu svetniku, dala ime. Na takšen vroč dan je bila to najboljša osvežitev. Naj bo na zdravje, seveda. Popila sva, potem pa zagrabila palice in mimo cerkve odšla navzdol. Kar najbolj naravnost, mimo znamenja, po strmini. Seveda ob razpredanju o tem in onem. Vse do Podaka, malo nižje parkirišča. Ja, vedno je prijetno, pa čeprav je samo … Jakob.

Staro znamenje ob poti