Kosmatica

Čas je že bil. Začetek decembra, nekaj snega je padlo, malo več pri sosedih. Zato je Tomaž na Ljubelju nadaljeval z vožnjo naravnost, skozi predor do mejne kontrole, ki je seveda ne bi smelo biti. Peljal je do Podnarja, kjer je nekaj parkiranih avtomobilov kazalo, da bova na najini poti zanesljivo koga srečala. 

Zelene pošasti

Mimo zelenih plastičnih pošasti sva potegnila preko čistine nad kmetijo, nadaljevala po dobro utrjeni špuri pod bogato obloženimi smrekami na pravljične travnike. Nekaj jih je prismučalo navzdol, spraševala sva se, če pri sosedih nihče ne dela. Hitela, saj sva vedela, da noč pride kmalu. Prestop preko potoka je bil še nekako zvezen, cesta dobro zasnežena. 

Mimo bogato obloženih smrek

Na bližnjici sva skoraj ujela dva mlajša soseda, edini živi duši, ki sta se tako kot midva šele vzpenjali. Mislil sem, da bova švignila mimo, pa sta kar na enkrat izginila naprej. Mi je res tako hitro pobralo moči? Že sem zabavljal čez sebe, počasnost, omenjal smrkelj, ko sva ju opazila počivati na robu ceste, stopila naprej, čez Vgrizevo planino vse do vrha. 

Vgrizeva planina

Vedoč, da je noč le nekaj minut stran, sva hitela s pripravami za spust, nameščala vsak svojo lučko, zapenjala smuči. Ob tem sva skoraj spregledala, da so se megle nekoliko razkadile, zasneženo ostenje Karavank se je dvigalo nad belino. Prvi zavoji to sezono, previdno čez grbinasti travnik, med štori. Tam, kjer so zavijali že mnogi, bi lahko zaškrtalo. Pri koči me je Tomaž počakal, ravno toliko, da sem nekaj nižje, pod prelomnico, lahko slišal jezo zaradi pomanjkanja podlage. 

Belina

Od roba ceste sem peljal navzdol v maniri najboljših smukačev vseh časov, z nekaj hitrimi zavoji vmes, seveda. Skozi redek gozd, preko travnikov, se je večino časa lepo peljalo, sem in tja pa je bilo nekaj porivanja več kot dobrodošlo. Občutki pa … kot sem rekel prav tam … batki in podplatki. Pričakovano pekoče za prvi spust sezone.

Na vrhu