Top šit

Ideja je bila moja. Greva nekam drugam, ne spet na Triangel. Tomaž se je končno strinjal, odpeljala sva se do Planine pod Golico. Tam sva ob pogledu proti Španovem vrhu hitro videla, da na pobočjih smučišča ne bo smuke. Peljala sva do parkirišča pod Savskimi jamami in stopila po kar poledeneli sankaški progi navzgor. 

Belo črna mrcina

Na odcepu je okoli naju skakala črno-bela vreča bolh, ki pa si prav daleč po svoje ni upala. Za ovinkom sva bila že sama. Hodila sva ob Črnem potoku, od križišča nadaljevala po znani poti proti Markljevemu rovtu. Snega je bilo zadosti, drevesa obložena z belo snežno vato, zima v teh koncih še vztraja. Šla sva čez rovt, sem in tja počakala za kakšno fotografijo. 

Markljev rovt

Pogled proti Julijcem, kjer je zahajalo sonce, večerna zarja. Nadaljevanje proti cesti nad Pustim rovtom, mimo odcepa za Struško. Vršna pobočja najinega cilja, Ptičjega vrha, so bila videti zalita, le sem in tja je izpod bele odeje gledal kakšen štor. Špura je bila potegnjena za moj okus sprva kar malo preveč proti Avstriji, vendar je še pravi čas lepo zavila levo. 

Špura

Mračilo se je že, ko sva prisopihala do najvišje točke. Nad nama so bili oblaki, doline je prekrivala megla. Pogled proti Struški na eni in grebenu Golice na drugi strani, čakanje na noč. Lučka, spustila sva se z vrha, prvi previdni zavoji. Podlaga je bila dobra, nekaj centimetrov pršiča preko nje odličnih. Sicer sem vedel, da se nekje spodaj skrivajo mine v obliki skal in štorov, toda zaškrtalo ni nič. 

Nad meglenim morjem

Nizal sem zavoje, pred gozdom ujel Tomaža. Naprej je bila smuka seveda povsem drugačna. Namesto uživaškega smučanja po širokem travnatem pobočju naju je sedaj čakalo hitro zavijanje v smeri pristopa. Drvela sva kot za stavo, pod Markljevim rovtom šibala v smeri ceste na Križevec, nadaljevala nižje ob Črnem potoku do sankaške proge in po njej parkirišča. Tomaž je zatrdil … top šit. In strinjal sem se z njim.

Pred spustom