Križna gora

Spet je tako naneslo, da sem se zbudil v Škofji Loki. Hotel sem višje, iskat sonce, toploto. Hotel sem nekam, kjer že nekaj časa nisem bil. Zato sem jo tokrat mahnil proti Podlubniku in tam zavil v smeri Trnja. Ko sem se izvil iz objema hiš, stopil z asfalta na malo širšo pot, se je že zadosti zdanilo, da sem občutil meglo okoli sebe. 

Megla

Bela vata je objemala zemljo, se plazila med drevjem, napolnila kotanje, vdirala v dušo. Hitel sem naprej, po stezi mimo nenavadnih previsnih skal, kamnitih možicev. Bežal sem pred mrazom, ki se je zajedal v roke, hlepel po jasnem nebu, soncu, zadnjih sledeh jesenske toplote. Višje kot sem bil, bolj me je polnila toplota. 

Megleno morje

Izbiral sem stezice, za katere se je videlo, da pripeljejo prav. Sledil nevidnim črtam skozi gozd, vzpenja se kot dobro razvejano žilno omrežje. Skozi črtno kodo dreves se je videlo megleno morje, sonce je vzhajalo iz njega. V daljavi so se videle bele gore, ožarjene so se svetila kot pravi diamanti. Stopal sem preko neimenovanega griča. 

Križna gora

Zavil na razgledišče, usmeril pogled proti dolinam nad Soro, potem pa mimo lovske koče poromal do Svetega križa, bele cerkve na vrhu travnatega griča. Prijazen pozdrav, starejši možakar je že odhajal navzdol. Sonce je mahalo z vzhoda, pozdravljalo, se veselilo novega dne, v katerem je znova prižgalo večno luč. Šel sem okoli cerkve, sredi fasade so se iskrili posamezni končki fresk, iztrgani preteklosti. 

Sonce

Kaj točno je na njih se je kje videlo bolj, drugje manj. Počakal, da je telo vpilo toploto, gledal v daljavo, sanjal. Moja senca na svetli steni je pomignila. Čas za odhod. Spuščal sem se po drugi poti, proti zaselku Cavrn, spet srečal znanca z vrha, šel naprej navzdol do Trnja. Skozi Binkelj sem prišel v Staro Loko in po najkrajši poti do parkirišča pri Tehniku. Spet me je objemala megla, spet je bil okoli mene … mraz.

Nazaj bo treba ...