Čudovite barve

Dva dni nazaj pri Tičih ni bilo ravno idealno. Toda namigi, da je na Struški snega še dovolj, so me premamili. Zato sem se popoldan spet znašel na Planini pod Golico, parkiral ob izteku sankališča Savske jame. Da bi šel z druge strani do Križovca me ni imelo, sploh ker je Tomaž obetal ledeno cesto. 

Snežaki

Pa saj pol ure gor pomeni tudi nekaj zavojev nazaj navzdol, sem se tolažil, ko sem hodil ob Črnem potoku in se smejal družini snežakov, ki jih je navihana duša postavila ob robu. Pod Markljevim rovtom sem debelo gledal, koliko snega je pobralo zgolj v dveh dneh. Tudi nad planino so iz snega sem in tja že štrlele skalne mine, dobro sem si zapomnil, kjer moram ob smuki paziti. 

Nad Pustim rovtom

Cesta proti Belski planini je takšna, kot da je nikoli ne bo konec, to sem vedel. Vedno se ti zdi, da boš hitro pri koči, potem pa se položna strmina vleče in vleče. Le Pusti rovt daleč spodaj je neke vrste orientir. Ko končno stopiš za rob in greš mimo razcepa proti Velikemu vrhu ti kar malo odleže. 

Belska planina

Nad menoj so se vozile oblačne meglice, pod njimi je daleč na zahodu sonce počasi zahajalo, izrisalo na snegu moj obris. Barve so bile prav na vse strani neba čudovite. Na zahodu oranžno rumene, na vzhodu bolj roza. Stopal sem proti vrhu in se čudil, kako svetlo je še. Čeprav je bil pred nekaj dnevi dan najkrajši, je bilo ob pol petih, ko sem smučal nazaj proti Belski planini še zadosti svetlo. 

Na vrhu

Po cesti so si sledili hitri zavoji, švignil sem na kolovoz proti Markljevemu rovtu. Ker sem točno vedel, kjer so mine, težav ni bilo. Šele na razcepu poti proti Križovcu sem prižgal lučko, tema je hitro objemala te konce. Ob Črnem potoku sem švignil mimo presenečenih sankačev. Zadnji današnji obiskovalci, do parkirišča namreč nisem srečal več nikogar. Lep smuk je bil. Toda kopnine ob progi in kamnite mine so dajale vedeti, da so tudi smuki tu šteti dnevi, če ne celo kar ure.

Dan se poslavlja