Noč

Noč in njena moč. Danes sem bil sam. Zato se mi ni prav nič mudilo. Ura je bila že pozna, ko sem pristal na Ljubelju, parkiral na primernem mestu nasproti Kompasove trgovine, pripravil opremo in zakorakal v temo. Lučka je osvetljevala sneg pred menoj. Ker ni segla nič dlje, sem najprej mislil, da je tako slabotna, potem pa le opazil, da je vse okoli mene megleno. Na, še to. 

Sledi

Kljub pozni uri se je še eden zagnal v strmino za menoj. Šinil je mimo, se kmalu ustavil, očitno mu je postalo vroče. Zavil sem na servisno pot, ni ga bilo več za menoj. Njegovo lučko sem zagledal šele na vrhu plazu, ko se je vzpenjal po strmini. In nato spet, ko je hodil proti Zelenici kar naravnost. Ni mi bilo jasno ali je bila to njegova odločitev ali pa je v temi in megli sledeč smučinam nekoliko zašel. 

Čipke

Koča je bila odprta, pred njo se je že dogajalo, glasno govorjenje, smeh, preobilica alkohola. Lučka me je tu spet ujela, znanec je zavil levo, po strmini nekdanje položne proge navzgor. Kam gre mi ni bilo jasno, pa me tudi ni preveč zanimalo. Ubral sem jo proti Trianglu, sam, nikogar ni bilo tam gor. Le glasovi izpred koče, vedno bolj zadušeni, so ostajali zadaj. 

Koča

Hodil sem tako, kot mi je ustrezalo. Ob pogledu na uro sem videl, da ne veliko počasneje kot sicer. Veje dreves so bile še vedno okrašene z belimi čipkami, mimo tablice, ki označuje pot proti Staremu Ljubelju sem stopil na greben, ki se izteče na vrhu. Megle so se nekoliko razkadile, pa vendarle je bila tema na vrhu gosta, nepredirna. Pripravil sem se na spust, odpeljal navzdol, po desni strani. Mi je bolj domača in če sem sam, ponoči, je le bolj varno. 

Smerokaz

Peljal sem nad kočo, uvijal navzdol, na plazu s servisne poti zaslišal glasove, nekaj prepevanju podobnega. Očitno se je tam vesela druščina kotalila navzdol. Pred zadnjo uravnavo sem upočasnil, snega ni prav veliko, vedno več je skalnih min. Dež pred dnevi je naredil svoje. Previdnost se je obrestovala, brez dodatne praske sem se pripeljal prav do parkirišča.

Na vrhu