Jutro v Starem trgu pri Ložu. Noč je bila mirna, vstal sem, krmežljavo pogledal skozi okno in ugotovil, da dan bo. Zmetal sem stvari v nahrbtnik, se oblekel in odšel na moj današnji samotni pohod. Preko ceste, proti Nadlesku, čez Obrh, zavoj v smeri Šmarate. Hoja po samotni cesti, razmišljanje o tem in onem. Sebi in drugih, času v katerem živimo, smislu vsega skupaj.
 |
| Oblaki |
Pogledovanje, če se kje na robu gozda pojavi rjava kosmata glava. Nebo je bilo zastrto, posamezni sončni žarki so presevali skozi oblake. Samotno znamenje. Cerkvica svete Marjete. Zavoj h gradu Snežnik, kjer sem že nekajkrat bil, pa me vedno na nek način očara. Res bo kdaj treba potrkati na vhodna vrata, danes ni bil pravi čas za to.  |
| Samota |
Zgolj sprehodil sem se okoli, po parku, med debelimi drevesi, potem pa odvil k vasi Kozarišče. Most mi je pomagal preko Malega Obrha, nov zavoj in še en trojni preskok čez isto vodo. Mostove so tu res znali delati, pravo veselje jih je pogledati. Spet sem šel skozi Šmarato. Psu, ki se je prej drl name, se sedaj ni dalo več. Še toliko bolje.  |
| Snežnik |
Nadaljeval sem po znani poti proti Nadlesku, na mostu čez Obrh opazoval svetlikanje sonca, ki je presevalo skozi oblake, odsevalo v mirni vodi. Dolga je njena pot, nekoč bo tekla skozi Ljubljano, še naprej, daleč, v tuje kraje. Zavil sem v Stari trg, hodil ob cesti proti Ložu, se vzpel proti ostankom gradu. Lož ali Pusti grad. Dvoje imen. Ene ruševine.  |
| Obrh |
Vstopiti ni bilo težko, pretaknil sem notranje prostore, to, kar je od njih ostalo. Se zazrl v Loško polje pod seboj. Na drugi strani precej bolj ponižno, sklonjeno, izstopil skozi skorajda zasuti obok. Se spustil navzdol po drugi poti in šele sedaj opazil tablico z opozorilom, da tu okoli lomasti, vsaj občasno, kosmatinec. Nisem ga srečal, skozi Lož sem se vrnil do Starega trga, opazoval začetek dobrodelnega pohoda, se odpeljal domov.
 |
| Pusti grad |
Ni komentarjev:
Objavite komentar