Šentanc

Se je že tako izšlo, da sem ostal sam. Pa nič zato, sem si mislil. Saj na Ljubelju ljudi nikoli ne manjka. In res najdeš takšne in drugačne modele. Nekatere očitno tudi popolne začetnike. S pomanjkanjem še česa, bi rekel. Komaj sem dobro iz avtomobila potegnil smuči, že sem debelo pogledal ob razlagi para, da je boljša polovica kljub srenačem zdrsnila. 

Košutica, Veliki vrh in desno ... "šentanc"

In se v »šentanskem« plazu odpeljala nekaj metrov navzdol. Hm, čakaj malo, ti kažeš vse kaj drugega … in res po nekaj razčiščevanja ugotovim, da sta lezla takoj prvi plaz nad gozdom. Šentanc? Saj človek ne ve ali bi se smejal ali jokal. Tudi zagotovilo, da je sankaška proga še povsem zasnežena, se je hitro pokazalo za … kaj pa vem kaj. 

Trije levi izstopi

Resnico zagotovo ne, sem bentil, stopajoč po eni od nekaj deset metrskih prekinitev. Višje sem ujel možaka, ki je hodil zložno počasi, sledil sem mu, malo sva poklepetala. Saj je bil že njegov prvi odgovor na vprašanje, kam jo maha, vreden tega. Sploh ni važno nič drugega, kot to, da sem po šihtu zunaj in da je fajn. 

Na vrhu desnega izstopa ob pogledu na sončno Begunjsko Vrtačo

Očitno je svojemu motu povsem sledil, saj je pod Šentancem na moje vprašanje, če gre, kot je namignil prej, po centralni na Begunjščico, zamahnil z roko. Zakaj le? Ko je vendarle Triangel še ves v soncu. Saj ima prav. Pa vendarle me senca nad menoj ni motila, zagrizel sem po plazu navzgor, ujel res lepo špuro, ji brez težav in v grifig snegu tudi brez srenačev zložno sledil. 

Izstopni detajl

Na zavoju v desni izstop sem srenače vendarle namestil in stopal brez vseh težav do sončnega grebena. Po njem sem bil hitro na vrhu. Presenečen, saj spodaj nisem videl prav veliko ljudi, tu pa je bila pravcata gneča. Pešcev in smučarjev. In še so prihajali. Malo sem povpraševal, kje gre kdo navzdol. Pa so vsi namigovali na en ali drugi plaz. 

Vrtača in Suho ruševje

Zato sem tudi sam opustil misel, da bi šel končno pogledati kaj bolj strmega. Še toliko bolj, ko je mlajši od dvojice, ki je ravno ob začetku mojega spusta prisopihala skozi Osrednjo grapo navzgor zagotovil, da je trdo kot beton. Starejši ga je sicer popravil, da je čisto lepo grifig, toda takrat sem že peljal proti vstopu v Šentanca. 

Gneča na vrhu

Pri oceni smuke se ob vzponu nisem zmotil. Sneg je bil trd, toda robniki so povsem spodobno prijemali. Le najti je bilo treba linijo, ki ni bila pregažena od stampeda pešcev. Vedno me pod steno začudi, kako dolg je ta plaz. In občutek se zgolj krepi, ko vijugam in vijugam, pa ga kar ni konca. 

Pogled na Triangel

Vmes sem srečal še ... danes je bil res dan modelov. Na moje vprašanje, če je šel on prej po Zahodni grapi na Begunjsko Vrtačo je samo debelo pogledal. Da je šel res prej nekam gor, tam levo. Očitno je sledil stopinjam predhodnikov, brez, da bi vedel kam sploh gre in kaj ga tam gor čaka. Brez komentarja. 

Pogled nazaj na zgornji del Šentanskega plazu

Po precej zvoženem sem užival do koče Vrtača, nato pa do prvih kopnin na sankaški progi ob iskanju prehodov med minskimi polji uvijal kot bi bil na svetovnem prvenstvu v … kaj pa vem kakšni disciplini. Še nekaj korakov peš in bil sem na parkirišču. Povsem zadovoljen, kaj bi ne bil … dan se je res lepo prevesil v svoj sklepni del.

Tu me pa zavoji še čakajo ...