Ptički že pojejo ...

Hja. Sam sem bolj ciljal na griče nad Planino pod Golico. Zanimalo me je, koliko je še snega. Na Španovem vrhu ali v Savskih jamah. Toda Rok je navijal za Triangel. In seveda … ta vršiček nikoli ne razočara, kajneda. To sedaj čivkajo že pomladno nadahnjeni ptički. Pa naj bo. 

Klasičen pogled proti koči Vrtača in plazu

Zgodnja nikakor nisva bila. Ura se je bližala šesti, ko sva stopala proti koči Vrtača, zavila na servisno pot. Presenetilo in seveda razjezilo me je, da je bila špura, še dan poprej kot bi jo kdo polikal prav zame, sedaj naluknjana. Ob toliko drugih možnostih, tako za vzpon kot spust, se je očitno nek luknjač, čisto brez vesti, odločil, da zagreni življenje vzpenjajočim. 

Strma pobočja pod mejnim grebenom

S tem je dosegel pogoje za  vpis v klub najbolj nezaželenih oseb v naših gorah. Na poti so se kazale kopne flike, presenečalo pa, da kljub nizki stopnji nevarnosti plazov in splazenim pobočjem nad njo očitno ni povsem brez pasti. To je kazal sneg, ki je pridrsel na cesto, potem, ko je toplota zadnjih dni speljala zgornjo plast stare plazovine. 

Nova stara plazovina

Temnilo se je. Pa vendarle se pozna, da so dnevi daljši, zatorej se je resnično stemnilo šele, ko sva stopala po zadnji strmini proti Zelenici. Prižgal sem lučko, saj nisem videl okovja smuči. Vedno mi je sitno na slepo prestavljati naklonino. Vzpela sva se preko strmega pobočja, sledeč malo predhodnikom, malo stopajoč po svoje, prispela na greben. 

Rok na vrhu

Zavila do najvišje točke. Še vedno je bilo trdo, a srenači niso bili več nujno potrebni. V čisti temi sva gledala lučke daleč spodaj pri sosedih. Na naši strani je bila razsvetljena le koča. Pripravila sva se za spust, čelki sta osvetlili pobočje. Da greva po desni strani je odločil Rok, sam sem se strinjal. Saj je v temi to še najboljše. 

Tudi pri sosedih je noč

Smuka je bila sicer povsem solidna, malo trdo, malo rodeo. Plaz je bil vozen v redu, pod njim pa hitri zavoji do minskega polja, preko katerega se je še dalo priti brez večjih prask. Ustavila sva se le nekaj metrov od avtomobila. Juhej, prav zares, le kaj bi si lahko še želela več?

Rok na Zelenici