Begunjščica

Mene je sicer bolj vleklo kam drugam. Ko sem vendarle na Ljubelju, še posebej Trianglu, skorajda dnevno. Pa je bilo časovno okno Boruta in Uroša tako ozko, da sta me pobrala že petnajst minut do šestih z jasnim ciljem. Begunjščica. Seveda se nisem upiral, letos na njenem vrhu še nisem stal. Na izhodišču posebne gneče še ni bilo, zato smo imeli tudi začetna pobočja skorajda za sebe. 

Šentanc

Na začetku servisne poti sta nas prehitela NK (kdor pozna, že ve …) in še eden iz serije SF (hitrost, ki je za običajne smrtnike znanstvena fantastika) in nam preko Šentanca potegnila lepo špuro. Za njima smo odhiteli mimo možakarja, ki je očitno že malo nad kočo Vrtača izgubil vso energijo. Na razpotju sva bila z Urošem nekaj prej. 

Med vzponom

Vpila sva Borutu, kam bi on zavil. Pa ni nič slišal. Ta korona je huda stvar, še sluh ti pobere. Sva se smejala. In jo mahnila po špuri naravnost navzgor. Po nekaj zavojih je bilo jasno, da bo bistveno lažje s srenači. Omogočili so dosti bolj lagoden vzpon, nič ni več drselo navzdol. Tudi po zavoju desno v izstopno flanko smo brez težav hodili skoraj do (pre)trdega roba. 

Izstop na greben

Nekaj korakov in že smo bili na grebenu Velikega vrha. Veter na plazu je obetal, da bo na vršnih pobočjih še bolj vetrovno. Ko smo hodili preko spihanih pobočij, je vse kazalo, da smo imeli prav. Toda na vrhu je bilo skorajda brezvetrje. Juhej. Šele malo pred spustom je prišel nekoliko močnejši vetrovni sunek. 

Pogled z Velikega vrha

Zatorej smo hitro pobrali šila in kopita, pomahali pešaku, ki je do vrha prišel preko Osrednje grape. Borut je odločil namesto naju z Urošem, ki sva pogledovala navzdol. Kjer smo šli gor, gremo dol. Torej po Šentancu. Tudi prav. Prečka do vstopa v žleb je bila spihana in tako večinoma kar trda. Prav takšen je bil začetek strmega dela pod robom. 

Prijatelja

Vendarle pa je skoraj takoj podlaga postala grifig, ko smo zavili levo navzdol, pa smo zarili v pobočja napihanca. Sledili so uživaški zavoji, po nedotaknjenem pobočju smo prašili navzdol, odsmučali mimo prvih naslednikov, ki so se počasi vzpenjali. Odnoreli še po plazu, mimo koče Vrtača, vse do izhodišča. 

Uroš med prašenjem

Navdušeni, da bi najraje še naprej kar vriskali. Res so bile razmere odlične, odločitev Boruta pa povsem pravilna. Kapo dol, izbral je pravo pobočje, linijo pa si je potem že potegnil vsak sam. Bili smo tako zadovoljni, da smo takoj začeli delati načrte za naslednje dni. Kam in kako. Saj se vendarle ve ... glavno, da smo skupaj in da se imamo fajn. 

Borut nad plazom