Moška nečimrnost

Sem si rekel, pa grem. Kamor pridem, tam pa bom. In tako je tudi bilo. Na Ljubelju pretirane gneče zjutraj ni bilo, čeprav se je obetal lep dan. Nisem se čudil, prav nič razmišljal. Enostavno sem si nadel smuči, po nekaj malega razmisleka nabasal v nahrbtnik poleg legendarne Mont puhovke še dereze in se zavihtel na sneg. 

Med vzponom

Par je začel s hojo nekaj minut pred menoj. Seveda se je v meni, nekje daleč zadaj v možganih, prebudilo nekaj moške nečimrnosti. Ženska me pa že ne bo. Pa naj ima dedca s seboj ali pa ne. In sem se kljub vsem izkušnjam zagnal navzgor kot … včasih smo rekli svinja v buče. Čez prvo strmino me je hitro odneslo, že sem gledal, kako se razdalja med nami povečuje. 

Me že dohitevata ...

Sledeč očitno vsem predhodnikom sem zavil proti servisni poti. Toda nekje tam se je zgodilo. Ujel me je prehiter začetek, moral sem malo upočasniti, zazdelo se mi je, da je nahrbtnik kar težak. Z vsakim korakom sem hodil težje, par me je dohiteval in ob vznožju Šentanskega plazu tudi prehitel. Itak, da mi je to zbilo moralo na nulo. 

... in prehitevata

Nekaj malega jo je nad vodo držalo zgolj še zavedanje, da imam zanesljivo na hrbtu svinec. Kaj pa drugega. Pogledal sem proti Šentancu, trojica, ki sem jo gledal že od spodaj, se je pomikala prepočasi. Centralna je bila videti še povsem nedotaknjena, obet gaženja ni dajal prav nobenega veselja, da bi lezel tja gor. 

Pri sosedih

Pri koči na Zelenici sem nekaj besed spregovoril s pravo raketo, ki je zavijala proti Suhemu ruševju. Sem pomignil, da me čaka še služba, zato bo Triangel kar pravi. Zadnja strmina se je vlekla, teža na hrbtu se je zgolj povečevala. Končno še zadnji zavoj, naravnost proti vrhu, prečka pod njim. 

Pri sosedih

Nezadovoljen s hitrostjo hoje sem ob nerganju iz ust prav tiste dame z začetka zgodbe zaslišal tolažeče pojasnilo, da tudi takšni dnevi pridejo. In grejo. Nasmehnil sem se, jima pomahal, ko sta odsmučala navzdol, se pripravil. Kratek razmislek, potem pa zavoj na desno. Lovil sem nekaj nedotaknjenega pršiča, pa ga ni bilo ravno veliko. 

Zavoji nad Zelenico

Skozi gozd sem prišel na travnike nad Zelenico, naredil nekaj lepih vijug skrajno desno, se pognal mimo Zelenice, na plazu pod Centralno spet zadovoljno risal sled. Nadaljevanje je bilo bolj ali manj miks, torej vsega po malo. Napihanec, zastrugi, trde plate. Pa nič zato. Pri avtu sem bil seveda … zadovoljen.

In na plazu