Begunjska Vrtača

Dan poprej smo že razmišljali o Begunjski Vrtači. Pa potem zavili na Veliki vrh, najvišji vrh Begunjščice. No, po pravici povedano, je za navdušenje nad tem vrhom kriv bolj ali manj Tomaž. Njegovo smučanje po raznih grapah me je pritegnilo, pogled na eno izmed njih s Triangla skorajda začaralo. 

Kaj vse nas še čaka ...

Seveda se je nekje zadaj v možganih plazila tudi misel, da je to vendarle vrh, na katerem niti poleti skoraj zagotovo še nisem stal, smučal pa z njega zanesljivo ne. Torej več kot dostojen cilj, vreden obiska. A kaj, ko je volja bila, vse pa je kazalo, da razmere ne bodo najboljše. Obet vetra, še pred domačim pragom je kar solidno vleklo. 

Prvi pogled na Šentanski plaz

Pa sta bila Borut in Uroš dosti bolj vztrajna, po službenih obveznostih smo se odpeljali na Ljubelj, ki je danes skorajda sameval. Pozdravil sem Tomaža, ki se je ravno vrnil s Triangla, začeli smo s hojo. Čez prvi del vzpona smo bili hitro, tudi nadaljevanje po servisni poti nam ni delalo težav. Na razpotju se je obrnil Uroš proti meni in vprašal, kaj sedaj. 

Uroš med vzponom

Skomignil sem z rameni, da je meni vse v redu. Nisem pa videl Boruta, ki je za menoj mahal navzgor. Torej Šentanc. Da bi prišli kaj višje kot do zgornje stene, si nisem upal misliti. Še toliko manj, ko nas je na prvih zavojih veter skorajda prestavljal. Moral sem se ustaviti, da je bil sunek mimo, saj je bila hoja skorajda nemogoča. 

Pogled navzdol

Vprašujoče sem pogledal Boruta, ki je zgolj skomignil z rameni in ugotovil, da je videti, da višje gori piha manj. Sprva mu nisem verjel, ko pa so se sunki vetra po še nekaj zavojih umirili, sem zgolj presenečeno gledal. Z Urošem sva nadaljevala navzgor, malo po komaj vidnih ostankih špure, malo po svoje. 

Vrh Begunjske Vrtače

Borut je na enem izmed ovinkov naložil smuči na nahrbtnik in nadaljeval peš. Videla sva še, kako je zavil v levo grapo, potem pa izginil iz najinega pogleda. Midva sva se seveda vzpenjala pod desni, normalni dostop na vršno pobočje. Uroš je nekoliko zaostal, sam pa sem suvereno nadaljeval po pobočju vse do vrha. Srenači so prijemali v redu, zakaj bi torej spreminjal taktiko. 

Veliki vrh in Vrtača

Ko sem stopil na rob, me je veter skoraj podrl. Pihalo je kot za stavo. Vseeno sem nadaljeval proti vrhu in komajda opazil, da je med razmišljanjem, ali bo sploh možno sneti pse, veter ponehal. In res, na vrhu je bilo skorajda brezvetrje. Pripravil sem se za spust, lovil še nekaj posnetkov z zadnjo svetlobo dneva. Ko sta za menoj prišla najprej Uroš, potem pa še Borut. Pohiteli smo, odsmučali navzdol. 

Dobrča

Pogled v desno grapo (gledano od zgoraj), nas je vabil. Pa smo zgolj obljubili, da pridemo drugič. Danes je bilo pozno, treba je bilo prižgati lučke, izbrali smo bolj zanesljivo možnost. Uroš je odpeljal navzdol prvi, podlaga je bila grifig. Za naju je bilo to slabo, saj je ledene kristale izpod njegovih smuči veter odnesel naravnost v naju. Ko se je pobočje razširilo, si je vsak lahko izbiral svojo linijo. 

No, pa gremo ...

Sam sem z užitkom vozil po napihancu, vse do spodnjega dela plazu, kjer je trda, razdrapana podlaga poskrbela za precej tresoče občutke. Po plazu je šlo znova super, prav tako pod kočo Vrtača, kjer pa je bilo na strmem delu že treba popaziti na kamnite mine. Pri avtomobilu smo bili znova skupaj, navdušeni, z obljubo, da se na ta vrh še vrnemo.

Zahod nad Blejskim jezerom in okolico te "podobe raja"