Sem nehal šteti ...

Obetal se je vremensko pester vikend. Zatorej je bilo treba izkoristiti še zadnje zdihljaje dobrega vremena, preden začne, kot so napovedali vremenski šlogarji, v petek padati. Veliko ni bilo razmišljati, Tomaž je bil kot običajno pripravljen na smuko, začetek torej na Ljubelju, potem, ko oddam Živo v (popoldanski) šoli. 

Oblačno

Ob pol petih sva stopila na sneg, vzpon je bil … kaj pa vem. O hitrosti ne morem govoriti, saj nimam kakšne fensi športne ure, ki bi mi povedala ali se vlečem kot smrkelj (običajno) ali šibam v slogu kondom tekačev ob postavljanja rekorda na 700 višinskih metrov (ju viš). No, prav hiter že nisem mogel biti, če je mladenka (Tomaž je sicer podvomil v mojo oceno starosti … pa sem imel prav …) brez težav držala razdaljo od parkirišča do vrha. 

Vršno pobočje

Mogoče je bil razlog v tem, da je bil nahrbtnik konkretno težji, saj sem s seboj tovoril tudi dereze. Tomaž je namreč v slogu … ali smo, ali nismo … ob omembi Begunjščice in pozne ure zgolj zamahnil z roko. Takšna kerlca, kot sva midva, null problemo at all. Vendarle pa se, ko je nekaj metrov pred menoj, zavil proti Zelenici in na vrhu strmine nad kočo naprej Trianglu, seveda nisem nič razburjal. Je tako pogosto obiskani cilj čisto v redu. 

Danes ... ne ...

Na zadnjem delu je vedno bolj pihalo, sam pa sem se ob tem spomnil, da bi bilo dobro narediti kakšno fotografijo. Bolje pozno, kot nikoli. Oblačnost nad nama je vztrajala, zato je sonce zahajalo samotno, tam nekje, zadaj. Pomahala sva mladenki s parkirišča, ki je ravno odvijugala, se pripravila in na mojo željo odsmučala na levo. 

Možje, dedci, kerlci ... 

Resda sem najprej na pravem razritem rodeo poligonu objel smreko, potem pa bolj zanesljivo nadaljeval za Tomažem, ki je že čakal nižje. Smuka je bila solidna, plaz še vedno trd, vendarle pa z nekaj nastrgančka, ki je omogočal bolj suverene zavoje tudi mojim, roko na srce, kljub domačemu brušenju ne preveč ostrim robnikom. 

Pogled k sosedom

Še nekaj uspešnega izogibanja minam, nižje kopninam in že sva bila na parkirišču. Mladenka je bila že tam. Tomaž je seveda moral pripomniti, jo pohvaliti, da je bila res hitra. Skromno se je nasmehnila in odgovorila, da je smučala bolj počasi, ker je bilo trdo. Konkreten namig. Minister Tomaž … pa zopet nič.

Minister Tomaž