Tradicija

Čeprav je zaradi epidemije in vseh s tem povezanih omejitev, zapletov, prepovedi, prišlo do prekinitve, je to vendarle dogodek, ki ga je treba označiti kot tradicionalnega. Prvi je bil pred desetimi leti, tistega in kolikor vem tudi vseh naslednjih, sem se udeležil. Ker je vedno fajn. Organizatorji skrijejo na štirih točkah srečke, kar nekaj dela imaš, če hočeš obiskati vse. 

Kapelica nad Šmartnim

Prva je pri kapelici nad Šmartnim, druga pod sedlom, tretja na drugi strani Grmade, četrta malo stran od ceste, ki pripelje do vrha. A to leto nisem bil sam. Pridružil se mi je Lars, skupaj sva jo mahala iz Šmartnega, do prve točke, srečko sva kar hitro imela v rokah. Le malo je bilo treba zlesti v goščo, upala sva, da vsi klopi še spijo. 

Lars

Potem pa naprej, kjer sva pod sedlom srečala pisano druščino iskalcev, pridružila sva se jim, pomagala brskati, dokler srečk iz listja ni izkopal kdo drugi kot Vinko. To je bilo smeha, rekli smo kakšno o tem, kdo je kaj skril in kako. Z Larsom razprave nisva poslušala do konca, se nama je že kar mudilo. 

Gneča iskalcev

Hitro sva stopila do vrha Grmade, se na drugi strani spustila navzdol, na znanem mestu je bila tretja srečka hitro v najinih rokah. Proti zadnji točki sem prejšnja leta drvel kar naravnost, čez goščavo, tokrat sva raje uporabila najprej glavo, se spustila do odcepa Poti svobode in po njej prišla še to zadnje srečke. 

Pogled z Grmade

Ura se nič ni ustavila, do začetka dogodka je bilo le še deset minut. Na polno sva zakorakala navzgor, Larsa sem do vrha pustil za seboj meter ali dva. Juhej. Pa saj nisva tekmovala. Kakšno minuto sva zamudila, šmarnogorsko poldne je odbilo, vseeno sva dobila kos baklave. Ta je tako kot sam dogodek že prav tradicionalna. Saj je prav. 

Šmarna gora

Ker vse skupaj je povezano s Turki, njihovimi vpadi in zato tudi takšna sladica spada zraven. Druženje je bilo kot vedno prijetno, klepet, žrebanje nagrad, skupinska slika, pozdravi prijateljem, s katerimi se že kar nekaj časa nismo videli. Nebo, ki je kar lep čas držalo vodo v oblakih, je počasi začelo puščati. 

Srečanje

Z dežjem se je tudi druščina porazgubila, z Larsom sva spila še pivo, potem pa po Romarski poti šibala nazaj v smeri Šmartna. Tisti, ki so se spuščali z nama, so imeli avtomobile na različnih koncih gore, eden je odšel po tej poti, drugi po drugi. Tako sva na parkirišče prišla sama. Ja, tradicijo je treba ohranjati.

Skupinska slika