Vzhodna grapa

Danes niti nisem spraševal naokoli. Saj zjutraj, še pred službo, tako ali tako nihče nima časa. Ali volje. Kar je na koncu enako. Sam sem se odpeljal proti Krvavcu, mimo Jezerc, vse do Roske. Kjer sem stopil na smuči, sneg je bil pomrznjen, pravo nasprotje tistega gnilca izpred nekaj dni. Zložno sem se vzpenjal, razmišljal o tem, ali bi zavil kar nazaj navzdol ali mogoče le poskusil na vzhod. 

Še jasno

Možakar, s katerim sva se vse od roba snega prehitevala, mi je sredi pobočja Zvoha nakazal, da misli na Kalški greben. Mamljiva ideja, toda ne za danes. Ni bilo zadosti časa, pa tudi z močmi sem moral varčevati. Izpostavil sem vzhodno grapo, očitno je tudi njemu dalo misliti. Ko sem prišel do križa in rože vetrov na vrhu, je novi znanec že stal na začetku Ježe. 

Kalški greben

Le kam misli sedaj, sem se spraševal? Proti Dolgi njivi ali planini Koren? Zavil je proti slednji, zaklical sem, če je videti v redu. Pokimal je. Prav, torej grem tudi sam. Zapeljal sem do roba, megle, ki so se še malo prej pregnale okoli vogala, so prilezle nazaj. Gledal sem navzdol, posnetki izpred dni, sledi predhodnika, so kazali, da bo naravnost kar prav. 

Ozki del grape

Pa sem zapeljal navzdol, zavijal po nekaj centimetrih novega gnilca. Ožina je bila dobro narejena, tu je ob zadnjih padavinah deževalo, motile so le plazovine. Ozkega dela je komaj kaj, za nekaj zavojev. Potem se pobočje spet razširi in kot bi mignil sem bil na planini Koren. V znanem priročnem šanku si nisem nič postregel. 

Pogled nazaj

Pogledal sem, kje je predhodnik, pa ga ni bilo videti. Mogoče je šel čez Vrh Korena na Kalški greben. Tudi prav. Sam sem šel nazaj proti sedlu Razor, snega je kmalu zmanjkalo, treba je bilo smuči vzeti v roke, nadaljevati peš. Na razpotju sem zavil desno, prečil vse do širokega grabna, kjer je bilo snega zadosti. 

Planina Koren

Znova sem vpregel pse in se vzpel na sedlo. Me je ta krog kar utrudil, do Krvavca sem moral kar malo počiti. Spust z vrha čez Tiho dolino je bil še kar trd, vseeno se je uvijalo dobro, kot bi mignil sem bil znova na robu snega, pri avtomobilu. Spet je bilo nekaj novega, razlog več, da sem bil prav zadovoljen. 

Visoko nad meglicami