Zvoh

Ker sem imel danes še prosti prehod do Roske, je bilo seveda nekako logično, da bom šel znova vsaj do Zvoha. In prav to sem se namenil, čas se je dobro poklopil, prepričal sem Boruta, da greva skupaj. Malo sva se jezila nad luknjami, ki so od Jezerc do Roske posejane kar preveč na pogosto. Na parkirišču gneče ni bilo. 

Počasi, a vztrajno ...

Večina jih je smuči že postavila v kot, potegnila na plano kolesa in druge pripomočke za drugi letni čas. A snega je še dovolj, popoldan je bil ravno pravšnji. Nič preveč južen, ne pretrd. Posamezne flike tam, kjer jih včeraj še ni bilo, pa vseeno kažejo, da je zime tudi višje konec, še teden, dva, pa bodo tudi tu zacvetele pomladanske cvetice. 

Krvavec

Temni oblaki nad Ljubljansko kotlino, naliv v daljavi. Borut se je smeje spraševal, kako, da žičnica nič ne ropota, sedeži so stali na miru, smučišče je že pred tedni zaključilo sezono. Daleč je čas, ko so jo skorajda na silo vlekli do prvomajskih praznikov in še čez. Hodila sva navzgor, klepet, ta in druga tema naju je tako zamotila, da sva se kar naenkrat znašla nad Tiho dolino. 

Ljubljana v soncu

Se po širokem pobočju vzpela pod Zvoh. Res je prijetno hoditi, zložno, skupaj. Na vrhu je pogled zaplaval proti Kalškemu grebenu, tam še vlada zima. Sledi prejšnjega dne, priprave, fotografije, skupne. Križ je bil dober fotografski stativ. In nazdravljanje dnevu, sezoni, skupnim turnim smukom. Razmišljanje o tem, kaj prinese poletje. Ljubljana daleč spodaj je bila obsijana s soncem. 

Z Borutom na vrhu

Kar je prav. Saj je že tako prevečkrat v megli. Naj tudi nanjo vsaj kdaj posijejo žarki. Prvi zavoji navzdol. Svetloba je presevala skozi oblake v smeri Gorenjske, toda prav pregnati jih ni mogla. Sneg je bil soliden, tudi preko ravnega dela se je peljalo čisto v redu. Še spust pod Tiho dolino, že sva dnevu nazdravljala tam na robu parkirišča. Zadnjič to sezono? Verjetno. Toda nikoli ne veš …

Smuka