Gnoj

Potem ko sem Triangel tudi v tem pomladanskem času prekrižaril sem in tja, sem seveda želel še kam drugam. In prav blizu se je kazala zgolj ena možnost. Zvoh. Smučišče je že pred dnevi zaključilo sezono, pobočja so bila ne le bela, temveč prekrita tudi z novim snegom. Kar je bilo treba izkoristiti. 

Proti Tihi dolini

Zapeljal sem se do Roske, do koder je bilo z izjemo povsem naluknjane ceste iz Jezerc, prav lahko priti. Stopil sem na sneg, videl takoj, da je novo zapadli povsem južen, če nisem hotel gaziti, se je bilo treba držati sledi motornih sank. Te so opustela smučišča prekrižarile sem in tja, gor in dol, skorajda ni bilo dela, ki bi ne bil zvožen. 

Pod oblačnim nebom

Do Tihe doline sem se vzpel naravnost, nazaj ni prav nič drselo. Nadaljeval po ravnini pod nekdaj tri proge, sedaj združene v eno res široko smučišče. Kar nekaj dreves je padlo za boljše smučarske pogoje. Ko sem se čez največjo strmino pod Zvohom spet vzpenjal naravnost, sem na desni presenečeno uzrl sotrpina. Od kje se je pa ta vzel? 

Novo urejeno smučišče

Kot je povedal kasneje, na vrhu, je prišel iz Jezerc, najprej peš do Kriške planine, potem po uborni podlagi do Doma in pod Krvavcem pod Zvoh. Tudi v redu. Par je bil že na vrhu, počasi sta se pripravljala za spust. Naredil sem nekaj fotografij, prvi med četverico zapeljal navzdol. Smuka, če se ji sploh lahko tako reče, je bila težka, komaj je bilo možno zavijati.

Zvoh

 Povrh so sledi sank motile vijuganje, vlekle smuči po svoje. Vse skupaj torej vodni rodeo. Kjer strmine ni bilo veliko, je šlo zgolj naravnost, pa še to le, če si vozil po sledeh. Drugače si se ustavil in le moč rok te je še kam premaknila. Ko sem pod Tiho dolino prismučal do zgornje postaje gondole, je bila pred mano seveda dilema. 

Kalški greben

Si priznati, da je vse skupaj na meji smiselnosti ali poskusiti še s Krvavca. Trma, kmalu sem se po strmem pobočju nad Rosko vzpenjal naravnost, pod Domom spregovoril nekaj besed z znancema z vrha, nadaljeval čim bolj naravnost proti vrhu Krvavca. Nekaj metrov pred ciljem mi je premočeni pes odpadel, nadel sem ga znova, toda čez tri, štiri korake se je zgodba ponovila. 

Pogled z vrha Krvavca

Peš se je udiralo, vendar sem vztrajal do najvišje točke. Smuka naravnost navzdol je bila še kar, toda snega je bilo malo, treba je bilo zelo paziti, da nisem povozil kakšne mine. Podobno je bilo tudi nadaljevanje mimo Doma, navzdol. Nad zgornjo postajo gondole sem naredil še najlepše zavoje, potem pa je bilo vsega konec. No, vsaj zunaj sem bil …

Pred zadnjimi zavoji