Noč ima svojo moč

Noč ima svojo moč. Če je polna luna še toliko bolj. In njena svečava, če je le ne zakrivajo oblaki, je več kot primerna, da kaj vidiš. Da se, kot bi te zagrabilo nekaj nadnaravnega, podaš na pot. Ker sem bil že na Ljubelju, sem se zgolj dogovoril z Borutom, da se mi pridruži. Najprej je sicer malo koleba, potem pa ob dogovorjeni uri prišel. 

Vzhod

Luna je komaj dobro vzšla, tam nekje na vzhodu, za Košutico, ko sva stopila na smuči in se podala navzgor. Posamezne lučke so še vijugale po plazu navzdol, srečanj vseeno ni bilo prav veliko. Na razcepu je Borut pokazal na servisno pot, zato sva zavila tja. Seveda nisva bila prva, celotna pot je bila prehojena, tako in drugače. 

Megle

Na zavoju sva znova pogledala navzdol, meglice so se preganjale nad plazom. Svežega snega je bilo nekaj, vendar pa nedotaknjenih pobočij ne več. Zgolj dan po sneženju je bilo že nešteto sledi. Šla sva mimo koče, tudi danes je bila zaprta. Glasovi pred njo, nisva bila sama. Šla sva naprej, pristopna smučina je bila dobra, eden iz znanstveno fantastične sekcije se je kar izstrelil mimo naju. 

Na sedelcu pred kočo

Tudi Borut je tik pred grebenom ušel nekaj korakov naprej. Sam sem zavil bolj levo, odkljukal do mesta, kjer se že vidi k sosedom in nadaljeval proti vrhu. Novi sneg je prekril kopnino na zadnjem ovinku, brez težav sem prišel do najvišje točke. Nisva se obirala, čas za požirek sva si pa že vzela. Da je šlo navzdol bolje in hitreje. Znova prav z vrha. 

Pred grebenom

Smuka je bila v redu, hitro sva švignila mimo koče, Borut je pod sedelcem ob strani ujel še nekaj zavojev v celcu. Sam sem zavil na pobočja pod Osrednjo grapo, kjer pa je bilo že vse zvoženo. Vseeno se je dalo lepo peljati, prav tako, kot tudi po plazu nad kočo Vrtača. Od tam pa je šlo tako ali tako navzdol, vse do parkirišča, hitro kot strela. Luna je vedno bolj sijala.

Triangel