Najdena jama

Zakladi so takšne in drugačne vrste. Nekatere najdemo v sebi, druge v ljudeh okoli nas. Tretji so tisti v naravi. Živa in neživa narava, kot smo se nekoč učili v šoli. Potem pa so še zakladi, ki jih kot otroci iščemo naokoli. Kakšnega najdemo v nebesih, drugega v peklu. In predstava o slednjem, že od davnih časov zakoreninjena v nas, je povezana s podzemljem. 

Iz podzemlja piha topel zrak ...

S svetom, ki je bil neznan, ki se ga je bilo zaradi teme treba bati. Dokler nismo hoteli vedeti, premagali svoj strah in začeli raziskovati čudoviti svet pod nogami. Povabilu v predsobo podzemnega labirinta smo se odzvali štirje pogumni dedci, si nadeli potrebno opremo in prikorakali s parkirišča nekaj metrov do dimnika, ki je izginjal v neznano. 

Začetek zavarovane poti s skico jamskega sistema

Ko sem pogledal vanj, so se mi očala takoj zarosila. Iz globine je pihal topli zrak, kondenziral na strmi vertikalni steni. Zato je bilo prvih nekaj metrov gladkih, stopi drseči, vrv koristna. Spust čez naslednjo stopnjo je bil lažji, skobe so pomagale. Na večji uravnavi se je ob pojasnilni tabli začela zavarovana pot, po polički, zložno navzdol. 

Vstop v "hudičevo" domovanje

Šel sem naprej, prijatelji za menoj, večjih težav ni bilo, da smo bili vedno bolj umazani, je pa tako ali tako jasno. Po zavoju smo bili bližje dnu, zadnjih nekaj metrov je bilo najbolje zapustiti jeklenico in se prepustiti stopničkam, ki jih je nekoč nekdo vsekal v sigo. Hudič? Mogoče pa res. Če je bilo to njegovo bivališče, ga danes ni bilo naokoli. 

Spodnji del poti

Našli smo iskano, se vpisali, pogledali še malo naprej, zgolj nekaj metrov. Jama je dolga nekaj kilometrov, pravi labirint rovov, dvoran, jezer, sifonov. Gorazd, ki jo je pred leti že raziskoval, je želel naprej. Sam sem bil neodločen, Miro in Lars sta želela nazaj na svetlobo. Zato smo obrnili, se začeli po sedaj znani poti dvigati proti površju. 

Jamsko okrasje

Zavarovana pot ni bila težava, čakal pa nas je še izstopni dimnik. Ni bilo čisto enostavno, drselo je, zatikali smo se, toda uspešno izplezali. Umazani, zadovoljni, širokih nasmehov. Hudič nas ni prišel pozdravit. Zgolj pokukali smo v njegovo domovanje, zato se mogoče kdaj še vrnemo.

Trije mušketirji in ena razbita čelada