Kobla

Sam sem si želel nekam, kjer obiskani vrh ni na T(riangel). Predlagal sem vrh na K in na misel mi jih je prišlo nekaj, dvoje zadosti blizu, na koncu smo se odpeljali proti Kobli. Ker se obeta v prihodnje oživitev smučišča, je bilo čas, ko je navzgor še možno s turnimi smučmi, treba izkoristiti. Najprej se je malo zapletalo, ura odhoda se je zamikala, jasno je bilo, da bo smuka po temi, kar Tomažu ni bilo všeč. 

Relikti muzeja žičnic na prostem

Vseeno se je odločil, da ostane pri prvotnem načrtu in gremo z Borutom skupaj. Odpeljali smo se proti Bohinjski Bistrici, parkirali v vasi Ravne. Začetek je bil mešanica kopnega in ledu, nadaljevanje po grifig snegu boljše. Skoraj do vrha druge sedežnice sem prijateljema sledil, potem je nekaj fotografij in spreminjanja stopničke na smučeh povečalo razliko med nami. 

Večer na pobočju nekdanjega smučišča

Ni me motilo, da sem ostal zadaj, sem in tja sem ujel še kakšen posnetek, gledal zaraščanje nekdanje proge. Nanjo je počasi padal mrak, smučali bomo ob pomoči lučk, to je bilo že jasno. Na zadnjem zavoju me je objela noč, prijateljev nisem več videl. Na poledeneli strmini sem snel smuči, udobne stopinje so me vodile naprej. 

Pod vršnim delom

Šele tik pod vrhom so se začele izgubljati, stopnje v poledenem pobočju niso bile tako zanesljive. Prijatelja sta me čakala, za pet minut sta bila hitrejša. Pa saj verjetno nismo podirali kakšnega rekorda, ali pa? Limonce so bile super, še sam sem se pripravil, potem pa smo zapeljali navzdol. Poledenelo pobočje, robniki so vseeno kar dobro prijemali. Od uravnave je bil sneg že boljši za smuko, grifig. 

Na vrhu nekdanjega smučišča

Med mladimi vršički smo vozili kot po bob stezi, pobočja ob drugi sedežnici so bila širša, pred iztekom pa je bilo že treba gledati, da nismo zašli na katero od kopnin. Borut mi je sicer priporočal, da bi smuči krstil na kopni makadamski poti, vendar se nisem pustil prepričati. Še pivo, postanek na železniški postaji, potem pa vožnja proti domu. Saj sploh ni bilo tako slabo.

Zardevanje