Po vrnitvi Tomaža z dolge poti je bilo le vprašanje časa, kdaj se bova ujela in se znova podala na bele strmine. Med vožnjo proti Jesenicam sva razpredala o tem, kako snega zmanjkuje, tam kjer ga je še kaj, pa je presneto trd, če ne celo leden. Izbire prav zaradi teh razlogov nisva imela veliko. Izkušnje s treh vrhov nad Savskimi jamami izpred dni, so Tomaža prepričale, da je določil cilj.
 |
| Oblači se |
Španov vrh. Vrgla sva kovance v režo za turne smučarje, stopila po progi navzgor. Sonce je sijalo, bilo je vroče, sneg mehak. Pomladanske razmere, ni kaj. A ko se je skrilo za oblake in je potegnil veter, je zmrazilo do kosti. Vzpenjala sva se hitro, še zadnja, trda in poledenela strmina, pa sva bila ob zgornji postaji sedežnice.  |
| Sonce se ne pusti ujeti |
Lovljenje trenutkov, tudi moj posnetek, ko sem prijatelja zgolj škljocnil in ob tem spregledal, v nasprotju z vsemi pravili, da mu iz glave poganjajo macesni. Arne, o njem sva se pogovarjala le malo kasneje, bi se ob takšni fotografiji zjokal. Kakorkoli. Smuka je bila sprva trda, nižje, pod srednjo postajo žičnice, pa mehka, zavoji so bili tam boljši.  |
| Prijatelj in macesni |
Po zadnjem, na izhodišču, sem postavil odločilno vprašanje – pivo ali še enkrat? Pogled na uro in že sva stopila znova v breg. No, bi stopila, če ne bi sam opazil, da mi smuči drsijo. Hm. Bi (ne)kdo nadel pse? Danes očitno res ni bil moj dan. Ali pa je bilo tako zgolj zato, ker imam preveč polno glavo vseh misli, dogodkov, načrtov, skrbi.  |
| Na vrhu |
Ob ponovnem vzponu sonca ni bilo več, šla sva malo bolj direkt. Ko sem pod vršnim pobočjem naredil fotografijo in popravil stopničko, je bil Tomaž kar na enkrat precej spredaj. Sem pohitel, šel čez strmino bolj naravnost in ga do vrha skoraj ujel. Stopil sem še nekaj korakov do vrha. Peš, saj je snega za smučanje tam premalo. Odpeljala sva proti dolini. Proti pivu, klepetu, odhodu. Sonce je zašlo, rdeča zarja je naredila čudovito kuliso večeru.
 |
| Zahod |
Ni komentarjev:
Objavite komentar