Ponoči na Stari Ljubelj

Ko se mi misel pojavi v glavi, se tam nekaj časa mota sem in tja, niha med navdušenjem in odkimavanjem, čeprav bi mi moralo biti jasno, da je bitka že vnaprej izgubljena. No, saj običajno mi je, samo pretvarjam se, da mi je vseeno, da se bom uprl skušnjavi, da bo zamah z roko in brez veze na ustnicah dovolj. Na koncu seveda grem. Tako je bilo tudi tokrat. 

Večerni pogled proti Begunjščici

Ko sem z običajno hitrostjo lezel proti Ljubelju, sem se prepričeval, da bom imel hoje naslednji dan dovolj. In je zato najbolje peljati skozi tunel in naprej proti dolini Poden. Pa sem vendarle zapeljal na parkirišče pred Kompas Shopom, priprave so bile kratke, že sem sopihal po stari ljubeljski cesti proti prehodu na senčno stran Alp. 

Kapelica

Ura je bila pozna, dan se je zaključeval, kazalca sta lezla proti deseti, že plato je bil prazen, iz trenutka v trenutek bolj temna pot še bolj. Šibal sem mimo kapelice, klopce pri tokrat suhem koritu, posameznih rož ob robu. Že sem bil na zadnjem ovinku, še nekaj korakov in zagledal sem obris koče. Začudil sem se, da gori ena od luči, malo višje se je prižgala še druga, zaslišal sem halo, halo. 

Korito in klop

Hm, le kaj oziroma kdo je to, me je prešinilo? Oskrbnik, ki misli, da je le kakšen tujec tako nor, da hodi tod okoli sredi noči? Od koče je prišlo novo vprašanje. Od kod prihajaš in kam greš? Presneto, kaj takšnega bi spraševal le kakšen zagreti avstrijski obmejni policist. Toda kaj bi delal na naši strani? Tako sem po nekaj glasnih živijo le preklopil v angleščino in vprašal, kdo sploh sprašuje in od kod prihaja.

Megla na vrhu

Hitro je bilo vse jasno. Čeh, kaj pa drugega, je na kolesarskem izletu iz Beljaka peljal ob Soči proti Trstu, odvil v Slovenijo, jo tako malo po diagonali iz juga proti severu prepotoval, na Starem Ljubelju na uravnavi za zaprto kočo postavil svoj šotorček. Vesel, ker je srečal živo dušo, ki se hoče pogovarjati, bi najraje klepetal celo noč. 

Stroji na enem od ovinkov

A sam nisem bil za to, premočena majica, začelo me je zebsti. Zato sem se poslovil, mu zaželel srečno nadaljevanje poti, odhitel navzdol. Ko sem precej nižje pogledal nazaj, je bila ob koči še lučka. Z nasmehom sem odšel skozi noč, proti parkirišču na Ljubelju, razmišljal o tem, naj ostanem tu ali se premaknem. Toda to je že začetek druge zgodbe ...

Roža ob poti