Jutro je še nekam izgledalo, dan naj bi bil bolj moker. Vsaj tako so napovedovali vremenski guruji z obeh strani meje in kaj mi je preostalo drugega, kot da jim verjamem. Mogoče pa prehitim dež, sem si mislil, ko sem obul čevlje, zagrabil nahrbtnik in palice ter čez parkirišče stopil do začetka poti. Na njej ni bilo nikogar, kar je bilo glede na kisel vremenski obet dneva več kot razumljivo.
 |
| Meglice |
Mirno sem hodil navzgor, tišina me je objela. Tista prava, ki se kar nekako zažre vate, ostane. V zraku je bilo čutiti vlago, megle so se vlekle po meliščih pod Košuto, se dvigale, čisto tiho, kot bi kaj skrivale, kot bi se hotele skriti. Edini glas poleg mojega dihanja je bilo žuborenje vode, napolnila je malo leseno korito. Ko sem zadnjič hodil tu mimo, je še ni bilo. Mogoče je nekdo višje odprl pipo, kaj pa vem. Sem in tja je z neba priletela kaplja, nisem se čudil, dež sem pričakoval. Vsekakor sem dovolj trmast, da nisem obrnil, nadel sem anorak, stopal naprej, štel ovinke, upal, da se ne ulije bolj. Priprošnje so bile uslišane. Zadnji ovinek, še nekaj korakov, koča. Videti je bilo, da so prejšnji dan imeli precej obiska, mogoče je bila celo kakšna prireditev.  |
| Koča |
Drugače bi si težko predstavljal, kaj dela ob stopnicah na verando avstrijska zastava. Nisem hodil gledat, če kakšen krmežljav oskrbnik gleda izza polken, pa saj se mi tudi ni dalo klepetati. Raje sem med kapljami ujel posnetek, dva, hiter pogled k sosedom, z zvončkom nisem kalil miru, že sem korak zastavil nazaj v dolino.  |
| Stari Ljubelj |
Ker vendarle nisem želel, da me premoči kot nekaj dni prej, sem kar hodil naprej. Vedno bolj je padalo, a nisem se preveč obremenjeval s tem, saj me je vendarle čakala suha obleka. Zlagoma sem stopal proti izhodišču, preskočil še zadnjo spolzko strmino in prišel na parkirišče. Skorajda suh. Do avtodoma sem imel zgolj še nekaj korakov.
 |
| Kapelica |
Ni komentarjev:
Objavite komentar