Završnica

Napovedan je bil lep dan brez padavin. To je v teh junijskih dneh z aprilskim vremenom res treba izkoristiti. Pozno popoldanski premik do Ljubelja, mirna noč, zjutraj pa nič kaj zgodaj na pohod. Ura je bila namreč že sedem. Pa saj se mi ni nikamor mudilo, cel dan sem imel na voljo. Stopal sem proti Zelenici, ob prehitevanju drugih pohodnikov razmišljal, kakšen cilj so si danes zastavili. 

Pred Zelenico

Pri koči se nisem ustavljal, kar hitro sem bil čez cvetoče travnike pri izviru Završnice, stopal navzdol, videl, da se bo očitno na pašnikih nekaj dogajalo. Pri spodnji pastirski koči je bilo že nekaj ljudi, parkirani avtomobili. Še več teh sem srečeval nižje, ko je navzgor šlo vse, kar leze in gre. Malo sem zmajeval z glavo, vihal nos, a na srečo se je promet počasi umiril. 

Izvir Završnice

Pod Tinčkovo kočo sem srečal le še sem in tja kakšen avtomobil, ko je pohodnik v nadomestilo za nekaj evrov privarčeval toliko in še kakšno minuto več hoje. Vsak po svoje, sem si mislil, stopal naprej in odvil mimo manjšega vikenda. Presenetil sem dva polža v tesnem, nedvomno močno slinastem objemu. Lepa steza me je peljala preko gozdnega pobočja, ob potočku, odložila pri slapu pod Kurico. 

Slap pod Kurico

Voda je višje še padala, nižje bolj mezela čez steno. Verjetno poleti, v vročih mesecih, povsem presuši, sem si mislil. Obrnil sem, se vrnil na cesto, slab kilometer nižje sledil smerokazu in se vzpel do slapu z zabavnim imenom Hudič babo pere. Zakaj so mu dali takšno ime, si lahko vsak misli sam. Ta slap je bil lepši, v curku je padal zgoraj, preko skokov, nižje v lepi krivulji do skal ob vznožju. 

Hudič babo pere

Na mestu s pogledom na padajočo vodo je klop, sedel sem, nekaj pojedel, spil, malo užival v hladu. Potem pa kar malo po svoje, sledeč stečinam živali, hodil v smeri Turške jame. Se je kar lepo izšlo, prišel sem na razgledni vršiček v neposredni bližini jame, potem pa tudi sledjo pretaknil po dolgem in počez. 

Pogled z razgledišča pri Turški jami

Nekdanje zatočišče domačinov iz vasi pod Stolom pred divjimi Turki je še danes dobro ohranjeno in vsekakor vredno obiska. Do ceste proti Završnici sem imel le nekaj korakov, spustil sem se v bližino obale, potem pa začel vračati proti Tinčkovi koči. Vreme je držalo, vmes je nebo postalo včasih malo bolj temno, pa so se takšni oblaki kmalu razkadili. 

Turška jama

Delovna akcija na pašnikih se je ravno zaključevala, udeleženci so odhajali na piknik. Sam sem hodil kar naprej, odvil proti sedlu Šija in tam na Srednji vrh. Vedel sem, da mi zaradi razgleda vsekakor ne bo žal. Sam sem bil na vrhu, tako glavnem kot tistem s klopco. Le en modras se je sončil v bližini vpisne skrinjice, pobegnil, ko sem ga hotel slikati z bližine. 

Na Srednjem vrhu

Ob spustu proti Šiji sem nabiral vršičke, na poti proti Zelenici še druga zelišča. Za čaj in zdravje. Menda. Spet se je stemnilo, malo rosilo, bal sem se nevihte, toda boga groma danes ni bilo naokoli. Že sem bil mimo Zelenice, se po servisni poti spuščal do nekaj cvetov materine dušice, potem pa mimo krav prišel nazaj na Ljubelj.

Modras