Disney in še kaj

Tema današnjega obiska Koroške je bil Disney. Sklop bolj ali manj težkih nalog, povezanih z risankami tega ameriškega filmskega studia, je bil strt že pred časom, z Larsom naju je danes čakal le še zaključek, torej obisk samih škatlic. Zgodaj zjutraj sva se odpeljala proti Korenskemu sedlu, kjer je zaspani policaj zgolj zamahnil z roko. 

Polžek

Strm spust naju je pripeljal v vas Pöckau, kjer sva pri železniški postaji pustila avto in se zapodila čez železniško progo v gozd. Že takoj prva škatlica je pokazala zobe, skorajda dobesedno, saj je Lars ob štoru, ki ga je najprej imel na sumu, zagledal dolgo črno kačo. Ta je lenobno izginila v visoko rastje. 

Lars z Dobračem v ozadju

Sva že kar slutila, da bo tudi nadaljevanje v slogu divjih živali, predvsem klopov, in res niti obilno pršenje z raznimi pripravki ni kaj dosti pomagalo. Lepo sva hodila od vpisa do vpisa, vmes odvila pod avtocesto, za razgled na Dobrač in še kar udoben prehod do zanimive skale. Le od nje sva zavila malo narobe, bolj naravnost, kar ni vedno najboljše. 

Mačeta Team

Lars je zagrabil palico in v slogu divjega moža z mačeto nekoliko skrčil bujno praprot. Nadaljevala sva v krogu, poleg slinarjev občudovala predvsem metulje, veliki družini belokrilih so bile posebej všeč modre cvetice, lovili so se, sedali na njih, se igrali, zabavali po svoje. Spustila sva se do železniške proge, pod hitrimi vlaki brodeč po mrzlem potoku našla še eno škatlico. 

Metulji

Ob progi ali štreki po naše sva šla proti vasi Neuhaus, opazovale so naju, začudeno seveda, le ... lame. Ja, točno tako. Menda jih imajo za neke vrste kosilnic na jezu, vsaj tako je prebral Lars. In če kdo, potem on razume nemško. Kratek postanek pri kapeli Turnberg, potem pa sva že šibala nazaj do avtomobila. 

Knajpanje

Sledil je premik v Podklošter, kjer sva po obisku lokalnega Spara brez težav našla pot k lepemu slapu nad krajem. A da sva prišla do škatlice, je bilo treba čez potok, kar je predvsem Larsu tako v eno kot drugo stran predstavljalo nekaj težav. No, gledati je bilo vsekakor, če sem lahko malo žleht, kar zabavno. 

Lars v akciji

Kakorkoli, vrnila sva se v Podklošter, odpeljala skoraj do Zilje in pod avtocesto parkirala. Odpravila sva se do štirih škatlic, ki jih je bilo za vpis treba sneti z drevesa. Precej nenavaden ribolov torej. Troje sva našla, nekatere lažje, druge nekaj težje, četrte pa ne. Se zgodi. Sledil je nov premik, in sicer do izhodišča ob poti h kmetiji Trabinerhof. 

Storželov

Po ovinkasti cesti sva se kar strmo vzpenjala, vmes pogledala še v Korpičev graben, potem pa sopihala naprej do najvišje točke. Na kmetijo nisva hodila, saj sem iz izkušenj vedel, da piva nimajo. Zatorej sva le obrnila, se spustila do avtomobila in znova čez Korensko sedlo odpeljala proti domu. Kdo bi vedel, kako ali zakaj, toda znova nama je zmanjkalo časa, da bi sedla nekam na pivo, pojedla pico. Mogoča pa nama uspe naslednjič.

Trabinerhof