Kosmatica, Kozjak in Stol

Jutro v dolini Poden je bilo mirno. Čakal sem Adreasa, da se po zamešani kombinaciji prevozov pripelje na zadnjo postajo. Točno po voznem redu je izstopil iz avtobusa, prisedel v avtodom, odpeljala sva do Podnarja. Parkirala sva za cesto, prav hitro pripravila vse za pohod, odkorakala skozi gozd proti Pravljičnemu travniku. 

Na poti

Pogovor je hitro stekel, utrinjale so se misli o tem, kako je v zgodnjem poletju tu vse drugače kot pozimi. Po cesti sva stopala proti Vgrizovi planini pod Kosmatico, le enkrat sva zavila na markirano bližnjico. Koča je bila zaprta, šla sva naprej, preko travnatega pobočja, posejanega z nekaj macesni, do vrha. 

Na Kosmatici

Kot prva sva se vpisala v lepo skrito knjižico, pogledala naokoli, saj se marsikaj vidi. Potem pa stopila navzdol, prečkala malo po svoje strmo gozdno pobočje, sledila stezi proti sedlu med Svačico in Kozjakom. Tam se je Andreas spraševal, ali res mislim še na Kozjak, v odgovor sem zgolj navdušeno prikimal. 

Vgrizeva planina in Kosmatica

Seveda, zakaj pa ne, saj je zgolj dobrih 300 višincev, sem pomežiknil. In saj se splača, vrh je res razgleden. Zagrizla sva v breg, se hitro vzpenjala, pred nama je bil vršni travnik, iskanje škatlice z vpisnim listom. Sem se kar potrudil, na koncu pa vendarle moral priznati, da je od nje ostal le manjši plastični konec. 

Še se najde sneg ...

Le kdo jo je pohrustal, sem se spraševal, potem pa pridružil Andreasu pri križu. Sestopala sva proti Celovški koči, travniki so bili polni cvetja, encijan tu naokoli dobro uspeva. Sam sem jo mahnil še pod Svačico, kjer sem zaradi netočnih koordinat iskal malo dlje. Med tem, ko je Andreas sklenil, da zaradi nekoliko bolečega kolena počije pri koči, sem jo mahnil pod Svačico, zgolj za še en vpis.

Na vrhu Kozjaka

Ko sem se vrnil do koče, koleno ni bilo še nič boljše, Andreas mi je pomignil naj grem navzdol po cesti do treh škatlic kar sam, potem pa se dobiva na sedlu Belščica. Tako sva tudi naredila. Nakracal sem svoje ime še na zadnji današnji vpisni list, potem pa sopihal pod steno. Pot se je na začetku melišča nekam izgubila. 

Vstopni del ferate

Če sem še tako prečil pobočja v smeri, kamor je kazala navigacija, nanjo nikakor nisem prišel. Za povrh je bilo po melišču res sitno hoditi. Šele pod steno sem končno ujel pravo smer, se opremil in zakadil v skalnati svet. Lepo sem se vzpenjal, posamezni detajli bolj ali manj grebenske poti so bili nekoliko težji, sicer pa nič hujšega kot nekoliko bolj strm sprehod. 

Nad menoj je še jasnina

Ko sem bil že čez polovico, je iz oblakov, ki so se prebijali preko Karavank, začelo kapljati. Na srečo pa razen plohe ni bilo hujšega, veter iz juga nad izpostavljeni greben ni prinesel nevihte. Še nekaj korakov, pred menoj je bilo še vršno melišče, ko se je zares ulilo. Ni mi preostalo drugega, kot da hodim naprej, do meje, mimo podrtega križa do vrha. 

Pogled na Kozjak in Belšica

Vreme se je umirjalo, celo posamezne krpe jasnine na nebu, sporočilo Andreasa, da je zaradi moče začel sestopati. Pohitel sem navzdol, pot mi je poznana, naredil sem bližnjico s tekom po melišču, stopal proti sedlu Vrtača, pod njim nekaj ovinkov sledil vedno slabše vidni stezici, potem pa tudi tu ubral bližnjico po melišču. 

Prehod skozi grapo

Je šlo kar dobro, le zaključek je bil nekoliko bolj trd, spuščal sem se ob ruševju, prišel v graben s potočkom, obšel dva ne previsoka skoka, zavil levo in se znašel na makadamski cesti. Sedaj sem že vedel, kje sem. Pri Podnarju je Andreas ravno nekaj popil, ko sem tja prisopihal še sam. 

Padli križ pod vrhom Stola

Zapeljala sva do avtobusne postaje, ugotovila, da pravi avtobus pripelje čez dobro uro. Tako je bilo zadosti časa za pivo, klepet o tem in onem. Ko je avtobus pripeljal, sva se oba zadovoljna z današnjim pohodom poslovila. Odpeljal sem iz doline Poden, proti Ljubelju, domačim krajem.

Belšica