Pot okoli treh vršičkov

Ker Lars ni imel časa, sva se do Logatca zapeljala z Juretom (Kranjski Janezek). Še ena serija, kjer sem brez težav strl uganke, dobil končne koordinate. Tako ali tako pa sem že iz naslova vedel, da naju bo pot peljala mimo treh vršičkov, in sicer Tičnice, Ženčka in Sekirice. Prav tako mi je bilo jasno, da naju pohod ne bo pripeljal na noben vrh, toda nič ne de. 

Logatec

Važna je seveda, kot vemo, predvsem pot. Ko sva za seboj pustila zadnje hiše, je bilo nebo skoraj brez oblačka, obetal se je lep in topel dan. Stopala sva po makadamski poti, vmes sem in tja pokukala v grmovje, brez večjih težav našla vse, kar sva iskala. Na belem pesku je ležal živ, no bolje rečeno mrtev, primer škodljivosti sonca. Krt je sedaj ril po nekih podzemnih nebesih, midva mu pomagati nisva mogla več. 

Jure pri vpisovanju

Nepokošeni travniki, posamezne rožice. Nekatere škatlice so bile skrite bolj domiselno, pri eni sva šele z vohanjem več epruvet ugotovila, kako se odpre ključavnica. Druge so bile bolj ali manj za statistiko, nič posebnega torej. Hiter vpis in že sva šla naprej. S ceste sva stopila v gozd, steza naju je peljala malo naokoli, pa sva tudi tako prišla prav, nazaj do serije, ki sva ji sledila. 

Le kaj tako smrdi?

Zaključek je bil pri lovski opazovalnici, res domiselno sva s pripravljenimi pripomočki, skritimi v grmovju, ujela škatlico visoko nad seboj in jo prav tja, kjer sva jo dobila, tudi vrnila. Ob tem pa sva tudi skorajda že zaključila krog, le še vrniti sva se morala na izhodišče. Prav lušten sprehod je bil, sva se strinjala. 

Dvolistni vimenjak

A preden sva šla domov, sva se ustavila še pri manjši lokvi, raziskovala zgodovino Logatca in ga tako prehodila po dolgem in počez. Nekaj s svojim opazovanjem, nekaj s pomočjo, sva strla še eno uganko, potem pa ob lizanju sladoleda zaključila, da je bilo čisto v redu dopoldne. Juretu se je že mudilo domov na kosilo, odpeljala sva proti avtocesti, odvila nazaj v Ljubljano.

Lovska opazovalnica