Hum

Res sem imel dan predviden za počivanje, relaksacijo, pregrevanje, zaokrožen z masažo. In res je bila napoved dokaj slaba, vreme naj bi bilo kislo, nekaj dežja. A vendarle je bilo zjutraj enostavno preveč časa, da bi ga kar zavrgel, zato sem se odločil znova obiskati Hum. Vršiček nad Laškim je pravi za hiter pohod, da malo pretegneš noge, nekaj razgleda, če ga ne zakrijejo meglice, enostavno dober začetek dneva.

Laško in Hum

Zagrabil sem palice, obul gojzarje, skozi Zdraviliški park stopil do mostu, prečkal Savinjo in nad starim mestom čez travnik sopihal proti gradu. Pri njem sem odvil levo, stopal proti Prižnici, ko je začelo počasi kapljati. Nisem se preveč vznemirjal, vedel, da nevihte ne bo, nekaj kapelj pa mi tudi ne bo škodilo. 

Prižnica

Pogled navzdol, na Savinjo. Zgolj pogled, pridigal nisem nič, saj kaj pa bi imel na takšen dan sploh za povedati. Pohitel sem mimo farovža, velikega križa s kopico majhnih angelčkov, vetrne harfe, do vrha z nekaj znamenji, da tudi Hum hoče biti neke vrste Triglav. Ali vsaj dvoglav. Kaj pa vem, vsaj dva vrhova zanesljivo ima, če hočeš najti tretjega, pa v grebenu proti vzhodu verjetno tudi ne bo težko. 

Križ pod vrhom

Malo sem se ozrl naokoli, hitro odločil, da se ne vračam po isti poti, grem kar naprej in tako naredim zanko. Previdno sem se spuščal, saj je dež namočil skale, korenine, drselo je. Kot pomoč so na najbolj sitnih delih tako ali tako jeklenice, pa vendarle. Šel sem mimo malega Aljaževega stolpa, na enem od predvrhov, se spuščal naprej, odvil desno in prišel po spolzki stezi do ceste. 

Hum

Vračal sem se v Laško, še vedno je z neba kapljalo, do avtodoma sem prišel dokaj premočen. A zadovoljen, dan se je prav lepo začel. Čeprav je dež počasi ponehal, se nisem nič jezil. Saj je prav, da je vedno malo drugače in kaplje izpod neba niso nič drugega, kot prijazen naravni blagoslov. Naj le traja čim dlje.

Sedaj pa ... v terme!