Španov vrh

Sneg je pobelil tudi bregove nad Planino pod Golico. Navdušeni zapisi o vijugah s Španovega vrha so me seveda pritegnili. Grem pogledati še sam, sem si rekel, potem, ko nisem dobil nobene družbe. Navdušenje je sicer nekoliko ohladila omemba vetra, kamenja, trave. 

Uborna snežna odeja

Toda kaj, mogoče bo pa vendarle čisto užitno. Sem se tolažil dokler nisem parkiral na robu smučišča. In videl, da snega res primanjkuje, očitno ga ni padlo prav veliko. Posamezni šopi trave so štrleli iz beline, sledi predhodnikov so nekje zarezale do dna. Nisem se pretirano spraševal, ali je snega padlo tako malo ali pa ga je zgolj polizala prezgodnja pomlad. 

Srednja postaja

Vztrajal sem navzgor, si skušal zapomniti mesta, kjer bi večji kamen lahko pustil neprijeten odtis na masi. Prišel do uravnave pri srednji postaji, del poti je bil okovan v led. In nato zagledal vršno pobočje. Veter je sneg odpihnil, obdržal se je zgolj v kotanjah, obetal kolikor toliko zvezne prehode. 

Na vrhu

Vzpel sem se po desnem robu, zavil do vrha žičnice, smuči pustil tam. In peš nadaljeval nekaj metrov do vrha. Razgledal sem se, sonce je ravno dobro pogledalo izza grebenov Stola. Naredil nekaj fotografij vseh strani neba. Razmišljal o tem, kod navzdol. Ugotovil, da druge možnosti kot tam, koder sem hodil navzgor, niti ni. 

Vzhod

Še nekaj trenutkov sem užival v samoti, nikogar ni bilo daleč naokoli. Previdno sem izbiral zavoje, preskakoval iz kotanje v kotanjo. Na uravnavi sem naredil širok obvoz, nato pa nadaljeval naprej navzdol. Uspešno, brez da bi snemal smuči, sem pripeljal do pobočja nad srednjo postajo. 

Pogled

Tu veter ni bil tako močan, pravega mraza pa tudi ni bilo. Tako je hitro kaj zaškrtalo. Nisem se preveč oziral na to. Zavijal sem naprej, pozdravil par, ki se je šele vzpenjal. Naredil še nekaj lepih zavojev. Vse do zadnjega, tik ob avtomobilu. Ob pomanjkanju snega … vendarle čisto užitno.

Zgornja postaja pred veduto Karavank