Pod Jančami

Načrt je bil zelo preprost. Grem pod Janče, tam lahko najdem dve škatlici, kot prvi seveda. Pogled na zemljevid je povedal do kam se bo dalo z avtomobilom, naprej navzgor pa nato kako drugače kot peš. Rečeno, strojeno. Od mesta za piknik sem stopal po makadamski cesti, ki je postajala vedno slabša, kolovoz, steza. 

Jutranji gozd

Kar nekoliko težko ji je bilo slediti, saj je preskakovala potok malo po svoje. Vsaj meni se je tako zdelo. Na srečo mi je smer kazala točka na zemljevidu telefona. Prva najdba je bila brez težav, v bližini nekakšnega spomenika. Človeški nečimrnosti? Ali zgolj posledica nekoliko zablodelega duha? 

Pot pod Jančami

Nisem se predolgo spraševal. Odšel sem naprej, navzgor, tja proti dnevu. Med hojo skozi borovničevje sem lučko lahko ugasnil, prišel je dan. Znova sem bil na cesti, pri čisto običajni skali ob poti našel še drugo škatlico. Seveda, brez težav. Toda kaj sedaj? Hm, časa je bilo še nekaj, izziv, da je treba prav do Janč za pravega planinca seveda ustrezen, gremo naprej. 

Puhaste rože

Nadaljeval sem po makadamu in hitro ugotovil, kje je odcep steze, ki pripelje do gostilne. Le še nekaj korakov … ko sem pred seboj, kakšnih dvajset metrov daleč, ravno pred ovinkom poti ... zagledal medveda. No, bolj medvedek, če bi bila bližje in bi se dvignil, bi si verjetno ravno gledala v oči ali pa bi moral sam še kaj spustiti pogled. 

Oblaki nad sončnim gozdom

Prav. Torej je bolj mladiček. Toda ... kje je potem mama? Očitno se zaradi mene ni prav veliko vznemirjal, umaknil se ni, sam pa sem izvedel hiter obrat in se umaknil nekaj deset metrov po poti nazaj. Toda presneto, hočem na Janče. Malo vpitja, ropotanja, glasno govorjenje po telefonu. In nato ponovni poizkus. 

Spomenik

Medo se očitno ni preveč vznemirjal, še vedno je bil tam. Legel je na tla, očitno nekaj grizljal in gledal v moji smeri. Imel sem vsega dovolj. Kot pravi lep pregovor. Pametni odneha. Predvsem pa odnese celo kožo. Zato sem se obrnil in jo mahnil nazaj navzdol. Prav na Jančah torej nisem bil, razlogi so bili bolj objektivne kot subjektivne narave, kaj se more. 

Skale

In slika? Pri prvem srečanju je bil fotoaparat varno v torbici, moj umik pa prehiter za kosmatega manekena. Podobno je bilo tudi pri drugem poskusu, saj sem glede na vse skromno znanje o tej živali verjel, da jo medved že veselo maha skozi gozd proti bolj mirnim koncem. 

Potok

Vsekakor zanimiva izkušnja, prvič viden kosmatinec v naravnem okolju. Med vračanjem sem vsekakor imel o čem premišljevati.